Vsako leto si kolesarski manijaki prve tri tedne meseca julija rezerviramo in ne načrtujemo prav veliko drugih obveznosti. Tudi letos ni bilo nič drugače. Če izvzamemo Dirko po Italiji, se težko pričakovanje na največjo dirko vleče že vse od ardenskih klasik.
Syukovi navijači smo se v prvem delu sezone sicer bolj osredotočili na Dirko po Italiji, ki pa jo je Jan zaradi poškodbe in zloma zapestja na žalost predčasno končal. »Eh, bu šau pa na Tur de Frans,« je bil eden izmed prvih komentarjev v hotelu v Budimpešti, ko smo izvedeli za Janovo poškodbo. In res je bilo tako. Sreča v nesreči je bila, da je rehabilitacija potekala po planu, ekipo Bahrain Victorious pa je v mesecu pred začetkom dirke zdesetkalo tudi zdravstveno stanje nekaterih tekmovalcev, ki so bili v prvotni postavi ekipe in pripravljeni na »grand départ«.
Skratka. Šli smo na Tour. Prvič. In ker lahko rečem, da smo obredli že kar nekaj dirk, sedaj tudi potrjujem: Tour de France je največja dirka na svetu. V Franciji smo bili devet dni, ogledali smo si dve etapi v Alpah, zgrizli par epskih vzponov s kolesom, Thule rikšo ter rikšarjem v njej in se nasplošno imeli super. Ugotovitev, do katere sem prišel, je ta, da je Tour de France v resnici več kot le enaindvajset etap, več kot tri tedne dirkanja na polno in več kot rumena, pikčasta, zelena in bela majica. Tour de France je tradicija, ki je v francosko družbo vtisnjena bolj močno kot je Planica v slovensko. To se vidi na vsakem koraku, tudi tam, kjer dirka ni potekala. Na vseh malo daljših klancih te na desni strani vsak kilometer spremljajo oznake z rumenimi grafikami, ki označujejo razdaljo do vrha vzpona in povprečen naklon naslednjega kilometra, ki te kot kolesarja še čaka na poti. Tradicije pa Francozi ne spoštujejo le na etapah dirke, ko ob vrčih piva razgreto tulijo »allez« na vse, kar je samo podobno kolesu. Opazna je razlika spoštovanja kolesarjev (tudi rekreativnih) s strani voznikov avtomobilov in ostalih dvoslednih vozil v prometu. Sprva smo si mislili, da gre za slučaj in bili prepričani, da trenutek, ko nas bo nekdo pozdravljal z iztegnjenim sredincem, ni več daleč. Vendar ta trenutek ni prišel. Še več. Prijazne geste so se iz dneva v dan stopnjevale in postale prej pravilo kot izjema. Jebi ga, Francozi se zavedajo, da kolesarji niso le Thibaut Pinot, Romain Bardet in ostali. Ampak tudi 50-letni Jacques, ki mu je mar za svoje zdravje in se po napornem delovnem dnevu malce zdiha in sprosti po lokalnih cestah.
Po dnevih, preživetih v Savojskih Alpah, je končno nastopil dan za 11. etapo s ciljem na vzponu Col du Granon. Mi smo karavano pričakali na vmesnem vzponu. Odločili smo se za zloglasni Col du Galibier. Proti željeni točki za ogled dirke smo se odpravili že zgodaj zjutraj in se prebili čisto do zapore ceste, od kjer z vozili na motorni pogon ni bilo več moč nadaljevati. Sledila je obvezna kavica in zajtrk, nato pa načrtovanje, kako bomo preživeli vseh šest ur do prihoda karavane. Ok, treba je priznati, da bi bilo brez starejšega Francoza, ki nas je založil z nekaj pivi, težje, tako pa so minute minevale vsaj malce hitreje. Nekaj minut po 15. uri se je zaslišalo brnenje snemalnih helikopterjev, le nekaj trenutkov za tem pa divji val navdušenja navijačev, ki se je razlegal po dolini. Prišli so. Prvi je bil Wout Van Aert. Zelena majica. Noro. Kmalu za njimi je mimo prineslo še skupino favoritov, ki jih je vlekel Tiesj Benoot. Kolo ali dva za njim Primož, takoj zadaj pa Tadej, ki je dobro uro za tem izgubil rumeno majico. Prvi so sicer res že odpeljali mimo, a vendar smo našega glavnega asa še čakali. Syuk se je prikazal kot strela z jasnega. Medtem ko na obrazih ostalih tekmovalcev ni bilo več zaznati pretirane volje do življenja, se je on smejal in nam podajal roke v »high five«. Klasika.
Sledili so še tekmovalci takoimenovane težje kategorije. Osebno se nisem mogel načuditi njihovi neomajni volji in borbenosti, ki so jo prikazovali. Nekateri izmed njih so bili vidno na koncu z močmi, a so vseeno gorske etape končali znotraj časovnega limita. Borbenost večine kolesarjev, ki so po navadi v boju za zeleno majico, ostaja v časih, ko so cenjeni le zmagovalci, velikokrat prezrta. Zato smo tudi za težkokategornike v tem primeru navijali enako zagnano kot za prve na poti proti cilju.
Naš drugi dan dirke oziroma 12. etapa je minila precej manj hektično kot dan prej, ko smo se po prizorišču še začetniško lovili. Odločili smo se, da karavano pričakamo na še enem od legendarnih prelazov na Dirki po Franciji. Odpravili smo se na Col de la Croix-de-Fer, katerega zadnji del smo tik pred zaprtjem cestišča tudi prekolesarili. Nepozabno in lepo. Lokacija ogleda 12. etape je bila predvsem z gledišča obiskovalca veliko bolj prijazna kot dan poprej, saj smo bili stacionirani približno šest kilometrov pod vrhom vzpona v smučarskem središču Saint-Sorlin-d’Arves. Že sam naziv smučarskega središča nas je navdajal z optimizmom, da bo prosti čas pred prihodom kolesarjev tu lažje preživljati. In tudi res je bilo tako. Nasproti pozicije, ki smo si jo izbrali za ogled dirke, je stala picerija, v kateri smo se okrepčali in pogasili žejo po kolesarski ekspediciji. V zraku se je čutila napetost, ljudje so rajali in vse je bilo nared za prihod karavane. Tudi množičnost obiska je bila na 12. etapi zaradi dneva Bastilije, ki je francoski državni praznik, znatno večja. Po begu, ki je nato tudi uspel izpljuniti zmagovalca etape, je kmalu prišel tudi peloton, v katerem je bilo še približno šestdeset kolesarjev. Veliko izmed njih vidno izmučenih, saj je oster tempo narekovala ekipa Jumba Visme. Med njimi sva s kolegom komaj opazila tudi Jana, ki je glede na močan tempo držal še vedno zelo dobro pozicijo v skupini. Ko smo že mislili, da nas je ob huronskem navijanju spregledal in preslišal, pa je Syuk dvignil roko in nakazal, da tudi tokrat nismo zastonj kričali »grimaaa Syuuuuk!!!« Ko se je prah za glavnino malce polegel, smo seveda navijali tudi za težko topniško orožje v ozadju, nato na zaslonu pogledali prenos etape in se kmalu za tem spustili v dolino.
Pozno zvečer smo nato obujali spomine na zadnja dva dneva in etapi, ki smo si ju ogledali. Ob pogovoru sem v mislih začel primerjati Dirko po Franciji z ostalimi velikimi dirkami, ki sem jih dotlej že obiskal. Po videnem se lahko absolutno strinjam, da je to eden največjih športnih dogodkov na svetu in mu v svetu kolesarstva ni para.
Da, televizijski prenos ponuja izjemne posnetke pokrajine, gradov in ostalih znamenitosti, a vendar je spremljanje dirke v živo nekaj posebnega. Nekaj posebnega je seveda tudi to, da najmočneje stiskaš pesti za kolesarja, ki je nekaj let nazaj kolo že skoraj pospravil v kot, danes pa zaradi trme in predanosti športu na dirki vseh dirk lahko posluša vzklike »grimaaa Syuuuuk!!!«
