Bilo je enkrat v zgodnjem juniju, ko je Syuk izvedel, da bo po poškodbi treba zopet malo resneje zavrteti pedala. Obetal se je nastop na Dirki po Sloveniji. Vedno pravi, da je nastopati na domači dirki poseben občutek. Tokrat naj bi si to še posebej želel. Razlog: trasa prve etape je zavila mimo njegove omiljene Idr’je. Še več. Etapa Idrije ni oplazila le za okras. Tukaj se je obetal tudi prvi resnejši preizkus pripravljenosti vseh, ki so navkreber nekoliko spretnejši. Dirka je namreč zavila čez idrijski lokalni vzpon – »Ad Fežnarja u Zadlug«.
To je bil več kot spodoben razlog, da smo z nekaj zanesenjaki skočili v akcijo in z možganskim neurjem prišli na idejo. »Zrihtejma Syukav awink«. Po kuloarih se je sicer slišalo, da je »rajda« bolj idrijska od »awinka«, pa vendar se je izkazalo, da je bil tudi »awink« čisto ok. Verjetno zato, ker je bil »Syukav«.
Skratka. Beseda je dala besedo in začele so se priprave. Organizacija navijaškega ovinka ima, mimogrede, predvsem na Dirki po Franciji že kar dolgo brado. Verjetno najbolj znan in pompozen je nizozemski ovinek, ki ga kolesarski privrženci organizirajo na legendarnem vzponu Alpe d’Huez in po pričevanjih kolesarjev zaradi glasnega navijanja bolj spominja na vojno fronto kot na kolesarsko dirko. Mi kakšnih bojnih apetitov nismo imeli, zato smo najprej identificirali nekaj najpomebnejših stvari, ki smo jih potrebovali. Elektrika, zvočnik, pivo, nekaj hrane ter mize, na katerih bo vse to postreženo. V bližini namreč ni nobene infrastrukture, ki bi obiskovalcem nudila požirek hladne pijače po napornem vzponu.
V tednu pred prvo etapo so tako stekla prva operativna dela pred izvedbo. Prvo na seznamu je bilo testno poizkušanje v lokalni pivovarni in izbira piva, ki bo na dan dirke teklo po grlih navijačev. Organizacijski odbor je bil že na prvi točki sklepčen za vse predloge, kar nas je navdajalo z optimizmom. Ostale stvari so tako stekle kot po maslu. Elektrika? Kljukica. Mize in stojnica? Kljukica. Zvočnik? Kljukica. Barva za navijaške napise? Kljukica. Hrana? No, tu se je za hip malce zataknilo in hitro odtaknilo, saj se je za žar mojstra ponudil nihče drug kot Syuk original. Janov starejši brat. Stvari so se odvijale v pravo smer. Na predvečer premierno izpeljanega Syukavga awinka je bila v zraku samo še ena stvar. Ličenje cestišča. Začetek, moram priznati, je bil precej klavrn, a se je zadeva na koncu, lahko rečem, sprevrgla v pravo malo mojstrovino. Cesta, našminkana v slogu prelazov iz največjih dirk je bila pripravljena na prihod kolesarjev.
Dan D je v dopoldnevu mineval dokaj mirno. Scena se je postavljala skladno s časovnico, avtomobili ekip in nekateri novinarji so prišli na prizorišče prvi. To je bil čas, ko smo še lahko malce v miru pokramljali in se pozabavali ob anekdotah, ki so nastale v času priprav na dogodek. Malce po 13. uri so po klančini nezadržno začeli prihajati navijači in podporniki, pa ne samo Janovi. Morda jim je na uho prišlo, da »pri Syukovih« strežejo pivo. Ne vem, samo razmišljam na glas. Ura se je bližala času prihoda, prešerno vzdušje pa je postajalo iz minute v minuto bolj radostno in po drugi strani tudi napeto. Aja, pozabil sem omeniti. Za češnjo na vrhu smetane smo sredi gostega bukovega gozda na starem LCD televizorju priskrbeli tudi prenos dirke v živo. »To je bolje kot na VIP-u«, si je v brk zamrmral starejši obiskovalec in srebnil naslednji požirek. Prav izpred zaslona se je nekaj minut pred prihodom zaslišalo: »Jan je napadel!«. V množici se je nato neartikulirano oglasilo še par pripadnikov sekte kolesarskih vernikov: »Dejma Jan!«, »Grima Syuk, dej nem vitra!«. Po napadu smo vsi potihoma upali, da bo uspel priti do nas prvi, ali pa vsaj v prvi skupinici. Na našo žalost se je nekaj trenutkov za tem Janov show odločil pokvariti nihče drug kot Pogačar. Ja, Tadej Pogačar. Njegovemu protinapadu sta mukoma sledila le še dva kolesarja in v tej zasedbi so se tudi kot prva skupinca pripeljali v Syukav awink. Ne, da navijači niso navijali. A v kolikor bodo fantje želeli zares doživeti vročico awinka, bodo vanj pač morali vstopti s Syukom.
Karavana je nato v presenetljivo hitrem tempu postopoma prečkala naše cestarske umetnine in se pognala naprej proti Postojni. Na »velikem platnu« si je kar nekaj navijačev prvo etapo pogledalo do konca in Janov prihod v cilj pospremilo z aplavzom. Kar nekaj navijačev, ki so prišli iz cele Slovenije, je potem spraševalo, kje bo Syukav awink naslednjič. Odgovor je bil enostaven: »Ne vemo kje, ampak bo!«