Evo, po dolgem času se spet javljam. Mislim, da si letošnji Giro zasluži nekaj besed – da opišem par dogodkov in kako je vse potekalo.
Lahko rečem da sem imel odlično pripravljalno obdobje pred Girom. Večji blok dirk februarja in marca in nato še višinske priprave na Tenerifih. Vse je potekalo super in brez problemov. Pred odhodom na Giro sem dobil še dodatno potrditev, da sem odlično pripravljen, saj sem naredil najboljši 20-minutni test. Tako sem lahko naredil kljukico, da je domača naloga, kar se tiče pripravljenosti, opravljena.
Na Giro smo odšli kot favoriti, s Primožem na čelu. Sam nisem čutil pritiska, ampak sem vedel, da imamo ostalih sedem pomočnikov veliko dela v naslednjih treh tednih. Albanija super, brez težav, vse je potekalo v redu. Tudi start v Italiji, vse do 6. etape, kjer se je začelo počasi podirati, čeprav se to takrat še ni pokazalo.


V tisti etapi sem padel prvi. Cesta je bila kot drsališče. Nisem bremzal ali se dotaknil drugega kolesa. Vse se je zgodilo v manj kot sekundi pri 70km/h. Žal smo že tam izgubili Jaia, ki je bil ključni pomočnik za Primoža v gorah. Prav tako sta tam padla Dani in Giovanni. Pri taki hitrosti sem samo hvaležen, da si nisem nič zlomil in sem jo odnesel “le” z odrgninami in bolečino praktično po celem telesu. Padel sem na oba komolca, obe koleni, prsni koš in desni bok. Prvi znaki padca so se začeli kazati že takoj po etapi, s slabim spancem in vse hujšimi bolečinami. Sicer sem med 7. in 8. etapo še nekako prenašal bolečine, vendar se je ta ob težkih etapah le še povečevala. Ker sem padel na zlomljeno koleno izpred dveh let, se mi je vse skupaj bolj zakompliciralo kot sem najprej mislil. Med etapami sem čutil, da nimam več eksplozivnosti v nogah, ker me je bolečina ovirala. V 9. etapi, verjetno najbolj pomembni etapi tega Gira, sem težko sledil skupini na strme vzpone pred makadamskimi odseki. Vsak klanec sem izgubljal pozicije. Prav tako je padec pustil nekaj psihičnih posledic. Moram priznati, da sem na makadamu izgubil samozavest za kontrolo kolesa in tam nisem bil v ospredju. Žal je ravno tisti dan Primož imel smolo s padcem in nato še z defektom. Dan za pozabit.



Prosti dan je prišel več kot prav. Fizično se nisem najbolje počutil, ker sem še vedno čutil posledice padca, prav tako tudi psihično nisem bil 100%, saj so mi misli večkrat odplavale v negativne scenarije, ker se nam je vse malo po malo podiralo. Sledil je nov teden, nove etape in novi cilji. Od tega dneva dalje nikakor ni šlo po planu. Novi padci, še vedno bolečine v kolenu… lahko rečem, da je bil edini dober trenutek, ko smo zapeljali v Slovenijo. Hvala vsem navijačem, odlični ste bili! 🫶 Ampak kmalu za tem je sledil novi padec. Sreča res ni bila na naši strani.

Zadnji teden smo izgubili Primoža, tako da smo morali prilagoditi taktiko. Vstopil je Gulio in pokazal, da je kolesar, ki bo v prihodnjih letih lahko resno ciljal na stopničke na Grand Tourih. Prav tako je Nico zmagal etapo in nekako smo zadnji teden »rešili« Giro, čeprav smo ciljali višje. Ni kaj, to je šport, so padci in vzponi. Pomenbno je, da se po vsakem padcu pobereš in poskušaš priti nazaj še boljši.
Tako sem si rekel, ko je bilo Gira konec. Še vedno me je bolelo koleno in z ekipo smo se odločili da naredimo MRI in CT kolena, da se prepričamo, da ni kaj hujšega. Na žalost so izvidi pokazali vnetje infrapatelarnega maščobnega tkiva in tekočino na dveh mestih. Moram priznati, da si med Girom nisem mislil, da je poškodba tako huda, dokler nisem prišel domov in si vzel nekaj dni počitka. Takrat je prišlo vse za mano. Koleno je še bolj oteklo in vse skupaj se je zakompliciralo. Dva tedna nisem bil na kolesu, šel sem v Red Bull Athlete Performance Center pri Salzburgu, kjer smo poskušali sanirati poškodbo, da bi bil pripravljen za Tour. Žal še danes nisem zmožen narediti več kot tri ure treninga brez bolečin v kolenu. Tour bom moral izpustiti in se posvetiti rehabilitaciji. Poškodba se sanira, ampak vse skupaj poteka zelo počasi. Nekako upam, da bi lahko nastopil na Vuelti oziroma na dirkah od druge polovice avgusta dalje. Sedaj je zagotovo prvi cilj zrihtati koleno in nato narediti plane za naprej.



Vsekakor bo težje gledati Tour iz kavča, ampak verjamem, da bodo fantje naredili vse kar je v njihovih močeh, da pomagajo Primožu do najboljšega rezultata. Sam pa bom ta čas trdo delal, da pridem čimprej nazaj in vsekakor to poletje ne bo ležanja na plaži s čivavo na strani 😜💪🏻
Naslovna fotografija: Gruber Images
