“Pride nov dan, nova etapa. Recimo, da gorska, po nekaj ravnih. Največji strah kolesarjev, ki niso dobri na klanec. Morda si mislite, da ko pride grupeto (op. zadnja večja skupina tekmovalcev na dirki) v cilj, so to kolesarji, ki so malo bolj leni in hočejo počivati. Ja, pride kdaj, da si malo spočiješ, ko zaostaneš, ampak po navadi ni tako. Večina kolesarjev v ozadju ima velike borbe sami s sabo, da sploh pridejo do cilja.
Primer etape. 180 km in 4 težji klanci. Klanec od štarta. Veliko ekip hoče v pobeg in tempo je visok. Večina kapetanov in dobrih hribolazcev je recimo na 70% svoje moči. Ostali, predvsem slabši na klanec, so že na temu klancu na 110% moči, grizejo, trpijo in se borijo samo za obstanek v pelotonu. Za vse tiste, ki odpadejo že na prvi klanec, to največkrat pomeni, da bodo morali s to grupo do konca. Za njih je ta tempo ubijalski, mogoče isti kot za kapetane na zadnji klanec. Za te kolesarje to pomeni 180 km “filtra” do cilja. Včasih se tudi sam znajdem v taki skupini. Na primer, po veliko dela v prejšnih etapah ali, če sem bil v pobegu en dan prej. Lahko vam rečem, da je psihično kar naporno, saj ne veš, kdaj te bo počesal časovni limit in boš moral zapustiti dirko. Čeprav nočeš domov, grizeš in grizeš čez prelaze, 180 km v upanju, da bo 35 minut zaostanka dovolj, da ostaneš na dirki.
Na srečo nisem tako slab kolesar na klance, mogoče sem v zadnjih letih še napredoval. Rad bi nekako razčistil, da vsak kolesar ki štarta world-tour dirko, je kolesar, ki je vreden občudovanja. Veliko jih vidi samo zmagovalce v etapah, ampak v teh grupah zadaj, so kolesarji – pomočniki, ki so v prejšnih etapah umirali in potrošili vse moči za kapetane, jim nosili bidone, hrano, rezali veter, jim pomagali, da so v ospredju, da bi porabili čim manj moči. Samo za kapetana in ekipo, čeprav se vsi zavedamo, da je lahko naslednji dan peklenska etapa in ga bomo naskrali. V taki skupini se znajdejo tudi šprinterji, kolesarji, ki so slabši na klanec, specialisti za pobege in ostali. Nikogar ni za podcenjevati.
Jan Tratnik na OI. Pri ekipnem avtomobilu pobira bidone za ekipne kolege.
So tudi dnevi, ko gre vse narobe. Se trudiš, ampak ne moreš. Hočeš, ampak ne gre. Pridejo dnevi, ko ni tvoj dan. Imaš že 14 etap v nogah, in nato še slab dan. To je zadnje kar si želiš, še posebej, če je to gorska etapa. Po taki etapi se največkrat težko sprijaznim, da je bil slab dan. Največkrat sem razočaran, ker nisem mogel pomagati ekipi. Lahko bi si preprosto rekel, da ni bil moj dan in pika. Ampak ne, nekako čutim, da sem pustil ekipo na cedilu. Da smo le ljudje, ki treniramo po 100 ur na mesec da bomo ready za Grand Tour (op. Giro d’Italia, Tour de France, Vuelta Espana) pride šele čez nekaj ur, ko se sprijazniš, da je bil slab dan. Preprosto kdaj telo ne pusti in te ustavi. Ni to PlayStation. Takrat se moraš sprijazniti da danes ni tvoj dan, vseeno priti do cilja, hitro spet na vse terapije, večerjo, sestanek, upati na dober spanec in gasa v novo etapo.
Po navadi je na sporedu ena 230 km dolga etapa in si kar malo živčen kakšno je počutje. Na dan tako dolge etape je po navadi treba budilko nastaviti že na 7:00. Se zbudiš, mogoče z enim očesom še spiš, noge bolijo, ampak nekako ti uspe priti do kopalnice, se umiješ, upaš, da se malo prebudiš z mrzlo vodo. Odgrneš zavese, vidiš da je zunaj dež, ampak veš, da etapa dolga 230 km ostaja nespremenjena. Pri meni je skoraj vedno tako, da imam po slabem dnevu potem dober dan.
Kar naenkrat smo že skoraj na koncu Grand Toura in z enim očesom že malo odštevaš dneve. Noge pečejo iz dneva v dan, tempo pa je isti, če ne še hujši. Vsak dan iste naloge, isti stres in borba za tisto pozijo – 21 etap, vsak dan, 5h koncetracije, fokusa. Lahko je samo en ovinek usoden. Narobe ga odpelješ in kapetana lahko to stane dobre uvrstitve na dirki. Pride zadnja etapa, kjer čutiš, da je nekaj posebnega v zraku. Ko prečkaš ciljno črto, je kar veliko olajšanje. Sledi podium, prvi trije in najmočnejši na tisti dirki, ampak jaz vidim vse kolesarje, ki so prišli do zadnje etape kot zmagovalce. Zelo jih spoštujem, od zmagovalcev, hribolazcev, šprinterjev, slabših na klanec, saj vem kako je. Samo, da prečkaš zadnjo ciljno črto v 21. etapi, si moral skozi veliko pasti, mrazu, dežja, včasih tudi snega, vročino, tehnične ceste, strme spuste in prelaze.
Sam sem se sprijaznil, da nikoli ne morem zmagati Grand Toura, ker nisem tak tip kolesarja oziroma nimam take genetike. Moje predispozicije mi omogočajo, da dobro peljem kronometer in sem hiter na krajše klance, ki se pojavljajo na belgijskih klasikah. Prišel sem tudi do spoznanja, da lahko dobro opravljam vlogo pomočnika. Tega se največkrat ne vidi po TV-ju in se dejansko občuti samo med nami kolesarji. Če sem lahko omogočil kapetanu, da je zaradi mene na podiumu, je to meni osebno velika čast in sem ponosen. Tako kot so kapetani ponosni na nas in so nam hvaležni, čeprav pridemo v nekaterih etapah 45 min za njimi skozi cilj, ko so oni že stuširani. Mi pa verjetno še bolj utrujeni od njih, ko so se borili za etapno zmago. Po koncu, si sežemo v roke, hvala za opravljeno delo, good job. Spet sem ready in motiviran, da pomagam še bolj.
Za zaključek bi rad izpostavil še to – da ne bo kdo dobil napačnega vtisa, da je kapetanom postlano z rožicami. So najmočnejši kolesarji na dirki in tudi oni grejo čez svoje borbe. V tem blogu sem želel le predstaviti kako izgleda delo pomočnika, behind the scenes, saj to najbolje poznam. Leaderji nosijo pritiske in veliko več odgovornosti, saj morajo dosegati top rezultate. Mi smo le tukaj, da jim to olajšamo.”
Foto: Bettini Photos