“Rad bi vam nekako razložil nalogo pomočnikov v pelotonu. Vsi vemo, da je zmagovalec le eden, ampak za tem zmagovalcem stoji kar nekaj ljudi, da lahko določen leader zaključi z dobrim rezultatom. Najprej bi rad izpostavil mehanike – da kolo deluje celo dirko/etapo, maserje/fizioterapevte – da so noge kar se da sveže, kuharja – da je pašta skuhana, nutricist – da dovolj napolnimo glikogenske zaloge in razporedimo pravilno prehrano čez celo etapo, trenerji – da smo na dirkah dobro fizično pripravljeni, športni direktorji – pravilna taktika in določanje nalog (po navadi jih imajo prav pomočniki največ), management – ki skrbi za logistiko (ki je ni malo), sestavljanje ekipe in določanje programa dirk. Ampak to je le zelo površinski opis nalog posameznika. Leader ekipe ima le en cilj, zaključiti z najboljšim rezultatom, pomočniki pa mu morajo omogočiti najboljše izhodišče.
Poznamo več pomočnikov. Za ravnino, hrib, šprint. Vsak ima zelo pomenbno nalogo, saj jim po navadi leaderji zaupajo in pomočnik mora narediti vse, da leader pride do dogovorjene točke čimbolj spočit. Napaka pomočnikov, lahko stane celotne ekipe dobrega rezultata. Zelo pomemben je ekipni duh. Vsi smo profesionalci in vsak se dobro zaveda svoje naloge. V modernem kolesarstvu ni več lahke etape. Lahko, da na papirju izgleda profil etape raven in predvidevaš, da se bo zaključilo s šprintom. Ampak v resničnem svetu je vse bolj zakomplicirano. Borba za pozicije se v določenih ravnih etapah začne že 50 km do cilja. Pridejo etape, kjer so ceste lepe, široke, brez krožišč, tehničnih ovinkov, tako rečeno brez pasti. Take etape so dokaj “lahke” in brez stresa. Ampak takih etap je 5%. Večinoma gremo skozi ožje ulice, ovinke, krožišča, kjer se grupa raztegne toliko, da je razdalja med prvim in zadnjim v pelotonu lahko tudi več kot 500 m. Ekipe si nikakor ne želijo imeti kolesarja na zadnji poziciji.
Jonas Koch je dal svoje kolo Janu Tratniku, ki se je takrat na dirki po Luksemburgu boril za 2. mesto v skupni razvrstitvi.
Če se zgodi padec, oziroma se skozi krožišče peloton strga, bi morala celotna ekipa narediti lead-out, da bi kapetana pripeljala v ospredje. Kdaj to tudi ne gre, ker grupa v zadnjih kilometrih leti 60-65 km/h in hitreje je že težje iti. Prvo pravilo vseh ravnih etap je imeti kapetana v prvih pozicijah, da se izogne skupinskemu padcu, ali da ne ostane v ozadju in dobi zaostanek. Moja naloga v takih etapah je, da režem veter ekipi, kdaj tudi že 50 km do cilja. In to samo zato, da pride kapetan, v zadnje 3 km v ospredju, in največkrat brez uspeha v etapi – kar se tiče GC leaderjev v ekipi. Borba za pozicije je velika. Vseh 180 kolesarjev hoče biti tam, in ko vidiš da se prebijajo druge ekipe naprej, nočeš zgubiti pozicije, kar pomeni, da moraš iti še hitrej od njih. Vozimo se na cm eden zraven drugega, veliko je dotika, in hitro se lahko kaj zgodi.
V pelotonu je tudi manj spoštovanja v primerjavi z nekaj leti nazaj. Več je pritiska ekip, sponzorjev, in vsak hoče opraviti svoje delo 100%. Mislim, da bi večkrat morali razmišljati s svojo glavo, ampak s pulzom čez 180 je težko jasno razmišljati in veš le, da moraš opraviti svoje delo 100% in brez napak. Zame so takšne etape najbolj stresne, saj porabim veliko energije, in imam kar pomenbno nalogo, da ne naredim nobene napake. Jaz ne pridobim nič, tudi če je kapetan v ospredju. Zavedam pa se, da če naredim napako in z ekipo ostanemo zadaj, kapetan zaostane, je moja napaka in sem pustil ekipo na cedilu.
Nisem še spoznal kolesarja, ki se pomočnikom ne bi zahvalil. Vsak kapetan ekipe se ne le enkrat, ampak večkrat po etapi zahvali vsem. Ne le kolesarjem, ampak tudi osebju, ki nam stoji ob strani. Po etapi, če smo vse naredili pravilno, smo vsi veseli in komaj čakamo nov dan. Tisti dan pozabimo kaj bo, in uživamo v urah, ki so nam ostale do spanja. Verjetno 2h vožnje z avtobusom do naslednjega hotela, sledi masaža, fizioterapija, kdaj tudi osteopat. Približno dve uri terapij. Že je čas za večerjo, kjer nikoli ne jemo posebej, ampak kot ekipa. Največkrat je večerja recimo ob 22:00. Nato gremo v sobe, kjer se poskušaš čimprej uspavati, kar je kar težko po pozni večerji.«
(se nadaljuje)