Pisal se je marec 2022. Z družbo smo že nekaj časa načrtovali to ekspedicijo, imenovano Strade Bianche. Po pravici povedano poznam kar nekaj ljudi, ki ima veliko željo to dirko nekoč videti v živo. Ob njihovi želji jim lahko samo potrdim, da jim ne bo žal, če se bodo spustili v osrčje Toskane in zadevo preverili iz prve roke. Prednost te dirke je vsaj po mojem mnenju ta, da vsako leto poteka na dan sobote in s tem obiskovalcu pusti nekoliko bolj miren nedeljski povratek preko apeninskega škornja do Slovenije.
Mi smo se na približno šest ur trajajočo pot odpravili v četrtek zjutraj. Da pot ni minila dolgočasno, so poskrbeli štirje mladiči. Najstarejša je takrat štela nekaj manj kot pet let, najmlajša pa nekaj manj kot štiri mesece. Jebi ga, mladino je treba zgodaj navaditi, da zna biti kolesarski turizem sila zanimiv in tudi poučen. Kakorkoli, pot je minila brez večjih pretresov in nekje v popoldanskih urah smo prispeli na lokacijo, kjer smo za tem bivali do nedelje. Hiša je bila zgrajena v tipičnem toskanskem slogu in seveda primerno renovirana za potrebe luksuza željnih turistov. Pika na i je bil jacuzzi (fačuzi), ki nam je kasneje tudi lepo popestril večere ob toskanski kapljici in testeninah.
Do sobote smo tako imeli na razpolago petek, ki smo ga izkoristili za ogled mesteca San Gimignano, ki slovi po svojih stebrih in obzidju, zgrajenem v trinajstem stoletju. Tu smo si ogledali najvažnejše stvari in se za konec na Piazza della Cisterna pocrkljali z Aperolom in Birro Moretti. Sijajno. Po ogledih so se nekateri odpravili še na ogled znanega drevoreda, ki naj sicer uradnega imena ne bi nosil, a je vsem, ki so kdaj potovali po Toskani, zagotovo znan.
Sam sem popoldne na hitro zajahal kolo in se odpravil vsaj malce zaužit toskansko pokrajino, veter in ceste, ki v svetu slovijo kot kolesarski raj. Seveda sem zaradi firbca preveril tudi dogajanje v starem delu Siene, kjer so delavci pripravljali vse potrebno za sobotni cilj dirke Strade Bianche. Po povratku v naš začasni dom, ki se je nahajal dobrih 8 km iz Siene, smo najprej točno splanirali logistične premike, ki smo jih nameravali izvajati v soboto z namenom, da bi videli čim več dirke od blizu, nato pa je sledila še nujna relaksacija v jacuzziju.
Sobota se je začela dokaj umirjeno. Brez pretirane force smo se počasi spakirali in se okoli kosila odpravili proti našemu odseku San Martino in Grania, ki smo ga izbrali zato, da smo imeli po prihodu tekmovalcev še vedno dovolj časa do prihoda karavane v cilj, kjer smo nameravali počakati tudi Syuka (Jana Tratnika).
Bila je vetrovna sobota s temperaturami, ki niso bile kaj prida mediteranske, veter pa jih je še dodatno nabrusil. Kot je v navadi na največjih dirkah, je karavana s policisti in sponzorji prihajala mimo že kar nekaj časa pred prihodom pelotona in prašila kmetijske površine ter naše primrznjene obraze. Da bi cirkus kar se da spominjal na največje večtedenske dirke, pa so poleg karavane sponzorjev poskrbeli tudi razposajeni Nizozemci, ki so z nekaj kupicami rujne kapljice pod kapo popestrili dogajanje ob cesti.
Po nekajminutnem zatišju pred viharjem se je v dolini zaslišalo brnenje prvega snemalnega helikopterja. Ok, tega smo že vajeni. Helikopter se je tik za tem nenadoma prikazal izza hriba, za njim pa epski prizor: ubežniki z nekaj metri prednosti pred pelotonom, za katerim se vije neskončen oblak belega dima. Bolj bel je verjetno samo še tisti, ki ob izvolitvi papeža pokadi iz Sikstinske kapele. Epsko. »Strade Bianche bi moral biti šesti spomenik v kolesarski sezoni,« sem pomislil. »Vendar bi potem Italijani imeli tri od šestih,« sem si hitro odgovoril, zakaj mogoče to še nekaj časa ne bo postal.
Po hitrem transferju smo v prepolni Sieni komaj parkirali naše jeklene konjičke in odbrzeli na cilj dirke. Ta je bil kot tradicionalno na trgu Piazza del Campo, ki je včasih prav tako služil konjičkom, le da ti niso bili jekleni. Strateško smo se razporedili vzdolž ograje in čakali, kdaj se bo zaslišalo huronsko navijanje ob prvem prispelem kolesarju. Zaradi prenatrpanosti centra mesta je bil tudi mobilni signal prešibak, da bi dirko lahko spremljali prek pametnih telefonov, zato smo se kot v dobrih strarih časih zanašali na »live for the moment« načelo. No, na ta moment ni bilo treba čakati prav dolgo, saj se je za ovinkom kmalu zaslišal val skandiranja, med katerim je bilo moč razbrati vzklike »vai Pogi!« Kmalu nam je postalo jasno, da bo Tadej osvojil tudi mitsko Strade Bianche. Noro! Kasneje smo ob pogledu dirke za nazaj ugotovili, da je »mali« pohodil že cca. 50 km do cilja, in to navzdol po makadamu. Norec! Ampak – genialni norec.
Seveda pa naše ekipe napetost še ni popustila. Z nekaj minutami zaostanka je v cilj prišel tudi Syuk, ki je dirko končal nekje okrog dvajsetega mesta. »Super rezultat,« je potrdila Urša, nekaj trenutkov za tem pa se je nekoliko nejevoljen do nas pripeljal tudi Jan. »Pellotu (kapetanu ekipe) sem moral dati kolo, ker je imel defekt,« je siknil. »Tako sem bil razpizden, da sem jih do cilja še enih deset prehitel,« je dodal in objel Uršo.
Po celopopoldanski norišnici smo se z utrujeno mladino kmalu po podelitvi medalj odpravili nazaj in še zadnjič prenočili v naši haciendi. Večer je bil dnevu primerno umirjen, saj smo v družbi ob kozarčku toskanskega vina zbrali še nekaj vtisov in spominov tistega dne. Komentarji so bili večinoma v stilu: »res slikovita drika,« »norci, kako hitro se vozijo po makadamu« ali pa »sigurno še pridemo.« In res bomo prišli. Ne letos, nekoč pa zagotovo. Zato vsem, ki imate radi dirke in kolesarstvo, predlagam ogled dirke Strade Bianche. Ne bo vam žal!
Foto: Matic Ozebek