Ja, nič. Od zadnjega bloga je minilo že nekaj časa. Po dirki Milano-San Remo sem si vzel en teden aktivnega dopusta. Le umirjena vožnja, ne več kot 2h30min, brez napora in samo filanje baterij pred novimi pripravi na Teidah. En, dva, tri in je bilo tega tedna konec in že sem že pakiral. Seveda sem spakiral preveč. Vreme je bilo ta čas na gori že mnogo bolje in tokrat nismo videli snega. Kratke hlače, kratek dres in sončna krema. Ajde, še švic majca, da ni opeklo po hrbtu. In ja, 3 tedne napornih treningov. Štiri, pet, šest in tudi sedem ur. Spanje, hrana, počitek in odštevanje dnevov do Gira.
Še pred tem sem se ustavil v Liegu. Po zelo uspešnih in napornih pripravah, sem hotel testirati formo in odšel na Liege-Bastogne-Liege zelo motiviran. Hitro se je izoblikoval pobeg in do Bastogne smo imeli večinoma veter v prsa, tako da je bila dirka kar umirjena in nadzorovana. A ko smo obrnili nazaj proti Liegu, se je začelo. Visoka hitrost, stres in pozicioniranje pred pomenbnimi klanci. Scenarij nekaterih prejšnjih izvedb LBL, se je velikokrat končal že z zgodnjim napadom in dobro grupo, ki je šla do cilja. Tokrat sem hotel sam narediti težko dirko. Na žalost sem si težko naredil sam sebi 🙂 V tem napadu sem mislil, da se bo več ekip odločilo, da poskušajo izolirati Quickstep in Remca. Žal so vsi čakali na njegov napad. Vsi smo vedeli kje se bo zgodil. Ko sem bil enkrat spredaj, ni bilo več zaviranja. Samo glava dol in gas. Ulovil sem ubežno skupino in nadaljeval svoj tempo. Malo sem vedel, da bo ta napad brez uspešnega rezultata. Ulovili so me na Radutte, nekaj sto metrov pod vrhom. Moral sem samo še priti do cilja. Bil sem izjemno zadovoljen s formo, ampak ja, lahko bi se odločil za drugačno taktiko. Kljub vsemu sem bil zadovoljen, saj sem potrdil da sem ready za Giro. Po LBL sem imel še nekaj dni počitka, nekaj kratkih trenigov, da sem nekako dobro spočil po pripravah in dirki, hkrati pa tudi ohranil dobro prpravljenost.
Nato pa je že sledil odhod na Giro. Izjemno navdušen in komaj sem čakal Grande Partenzo. Ampak bi lahko rekel bolj Grande Nightmare. Ne bom več pisal kaj se je zgodilo, kako je izgledalo, ker se po pravici povedano nočem več spominjati in poskušam ta grozen dan pustit za sabo.
Sedaj sem doma. Operiran in nič kaj uporaben 🙂 Več ali manj cel čas ležim. Naredim nekaj vaj za koleno, lažje raztegovanje in to je to. Imam tri destinacije. Ena je kavč, druga je postelja in tretja nekoliko prilagojeno sedišče za mizo. Če me pride kdo pozdravit. Vse leže. Noge nesmem obremenjevati še kar nekaj časa. Mislim, da dobro preživaljam vse skupaj, ampak vsekakor ni lahko. Vsake toliko mi vse dol pade, ampak zmeraj se nekako vrnem do točke, ko sam pri sebi vem, da bo vse ok in se bo vse uredilo. Sedaj moram biti samo potrpežljiv in “uživati” v prostih dneh.
Prvih 14 dni po operaciji je bilo ključnih, da sem popolnoma miroval. Zaradi rane po operaciji, sem moral biti res pazljiv, da ni prišlo do infekcije. Res sem bil neuporaben. Ko je minilo 2 tedna, sem dobil zeleno luč za odstranitev šivov. Rana se je lepo zacelila in sedaj se lahko rehabilitacija zares prične. Trenažer, raztegovanje,… vaje za moč bodo morale še malo počakati, saj ne smem obremenjevati noge z dodatno težo. Če ni fizičnega treninga, je pa to zagotovo zelo dober mentalni trening.
Ob tej priliki, bi se še enkrat rad vsem zahvalil za spodbudne besede in upam, da bom kmalu lahko objavil nov blog, kjer bom že pisal o treningih in pripravah na nove dirke.
Foto: osebni arhiv