Lanskega poletja je padla prva ideja: »Rihtal bama dogodek, kir bama kolesarl, idl pa pil …« In smo ga. Dobili smo se turobnega jutra, ko bi vsak normalen raje ostal v udobnemu zavetju domačega kavča, ne pa 2–3 ure v muhastem vremenu potiskal pedala, se mučil in ob tem neznansko užival. Čudno, vendar tako je. Biciklizem je poseben šport. To je šport, ki te tudi kot najbolj amaterskega amaterja posrka tako, da začneš uživati v stanju, ki mu preostali svet pravi muka. Zakaj je temu tako, naj odgovorijo strokovnjaki. Mi smo tu zato, da nekajkrat letno vsaj poskusimo zbrati podobno misleče na kup in jim pričarati izkušnjo, ki seveda vključuje tudi nekaj sopihanja in pekočih nog, ni pa to glavna poanta. Tu smo, da se imamo fajn, da se družimo in uživamo.
Če bi na kratko povzel prvi dogodek v organizaciji Grupetta, ga verjetno ne bi poimenoval tako. Saj bi poznavalec ob hitrem pogledu na skupino kolesarjev prej pomislil, da gre za dirko na nivoju svetovne serije. Na povabilo Syuka (Jana Tratnika) so se nam pridružili tudi nekateri kolesarji, ki barve ekip zastopajo na najvišji ravni. Prišla sta Domen Novak, Matevž Govekar, pa prvi slovenski zmagovalec etape na tritedenski dirki Borut Božič, Valter Bonča, Robi Jenko in še bi lahko našteval. Če pomislimo, da se zaradi ovinkaste ceste v Idrijo iz 35km oddaljene Ajdovščine voziš več kot pol ure, potem veš, da se je treba iz Maribora odpraviti skoraj sredi noči, če želiš biti ob 10:00, kot je bil predviden štart dogodka, nared za vožnjo.
Urošu, ki je mimogrede »kapo di banda« izredno priljubljenega kolesarskega podkasta Kofirajd, sem nekaj tednov pred dogodkom pisal neuradno vabilo kar preko enega od socialnih omrežij. Seveda si kljub želji nisem upal misliti, da se komurkoli na svetu ljubi na oktobrsko soboto voziti več ur z avtom, da bi malo kolesaril. No, moj pesimizem se je kot že večkrat izkazal za neutemeljenega. Tipi so prišli iz Maribora, zabluzili v labirintu asfaltiranih idrijskih »kozjih stez« in bili pet minut pred uro nared za štart. Fascinantno.
Vožnja je nato minevala v sproščenem duhu. Nekateri, ki se jim srčni utrip kljub strmim klancem ni dvignil nad mejo povprečnega spečega zemljana, so čas izkoristili za pogovor, drugi pa smo več prihranili za pozneje.
Po »rajdu« smo se na hitro oprhali ter odhiteli v Kavarno Vega, ki se je izkazala kot idealen partner v tovrstnih akcijah, ki si jih izmislimo. Ker sta del našega mota tudi jedača in pijača, udeležencev seveda nismo pustili praznih rok in ust. Tako so v Kavarni Vega poskrbeli za sveže pripravljene tradicionalne idrijske žlikrofe ter nekaj pijače. Nekdo od udeležencev pa za sladico – izvenserijski tiramisu. »Ampak kdo za vraga na kolesarski event s seboj prinese tiramisu?« me je vprašal kolega, ki je bil tokrat le v vlogi spremljevalca. Da, to je bil nori »kofirajder« Uroš Škaper iz Maribora.
Led smo torej prebili. Prvi dogodek je pod streho. O uspešnosti ne bi upal soditi, saj bodo to ocenjevali tisti, ki so se dogodka udeležili. Zagotovo pa lahko rečem, da smo z Grupettom ponudili prostor vsem, ki radi kolesarijo in poleg tega tudi sedejo za mizo ter v krogu somišljenikov ob dobri jedači in pijači izmenjajo mnenja in poglede o kolesarstvu ali pa o kakšni drugi temi.
Kolesarska sezona 2023 se je torej začela, zato tudi mi, ki verige pretegujemo z znatno manjšo močjo kot gospodje na televiziji, komaj čakamo, da zajahamo svoje konjičke in se odpravimo na kakšno slikovito furo. Če vam manjka idej, se nam pridružite v Grupettu in spoznajte, kaj pomeni, ko si v roke sežeta užitek in bolečina.
