Minuli konec tedna je minil v znamenju svetovnega prvenstva v kolesarstvu, ki je letos praznovalo 100. obletnico. Spektakularen dogodek so tokrat organizirali Belgijci, ki so nam postregli z odličnim vzdušjem, kar – pravijo – lahko doživiš le v Belgiji. V članski konkurenci v vožnji na čas je v napetem finalu zmagal Filippo Ganna (Italija), Slovenca – Tadej Pogačar in Jan Tratnik pa sta dosegla 10. in 15. mesto. Kronometer je bil pretežno ravninski in relativno dolg, 43.4 km. Na cestni preizkušnji iz Antwerpa do Leuvena (v skupni razdalji 268.3 km), ki je spominjala na belgijsko klasiko je naslov svetovnega prvaka ubranil Julian Alaphilippe (Francija). Za najboljšo slovensko uvrstitev je poskrbel Matej Mohorič s 14. mestom.
»Svetovno prvenstvo je bila moja zadnja dirka v letošnji sezoni. Kronometer sem res odpeljal dobro in z vožnjo sem bil zelo zadovoljen. Še vedno me mori tistih dobrih 10 sekund, ki so me ločile od najboljše deseterice, ampak to mi daje motivacijo, da delam še močneje za naslednje kronometre.
Cestna dirka je bila pa tako rečeno en velik kaos. Z ekipo smo dirkali odlično, ampak je bila trasa tako težka, da ni dopuščala napak. Ves čas si se moral voziti v ospredju, saj je bilo toliko ovinkov, ozkih cest, padcev, pospeševanj in če si ostal v ozadju, si potrošil trikrat več energije kot tisti spredaj. Torej, pomembno je bilo res pametno dirkati. Z mojo vožnjo sem zadovoljen. Videlo se je, da nobena reprezentanca noče kontrolirane dirke. Zato so se tudi začeli napadi že 180km do cilja, kjer sva bila prisotna tudi s Primožem. Ta beg je vključeval izjemno močne in zmagovalne kolesarje. Ko se je izoblikoval tak pobeg, ga je bilo obvezno pokriti. Italjani so žal zaspali. Me pa prav zanima kaj bi se zgodilo, če bi tudi Italija imela svoje predstavnike v begu. Tudi v nadaljevanju dirke sem bil aktiven, vozil sem se v ospredju, kontroliral dirko in poskušal Mateju omogočiti, da bi bil čimbolj spočit v finalu. Potem sem se spet znašel v pobegu, kjer sem pa potrošil vse moči. Vseeno sem zadovoljen s svojo vožnjo, vožnjo ekipe in vzdušjem. S fanti smo se res dobro razumeli. Matej je na koncu osvojil 14. mesto. Verjetno smo vsi po tiho pričakoval več, ampak šport ni playstation. Na startu so največji in najmočnejši kolesarji, v finalu pa se potem odloča kdo je za tisti 1% boljši. Mi si nimamo kaj očitati, vsak je dal svoj maksimum in to je najbolj pomenbno. Še naprej bomo poskušali in 100% naredili vse, da enkrat dobimo medaljo.
Tako, sezone je konec. Sedaj me čaka dober mesec “počitnic”. Vsekakor se bom usedel na kolo, MTB. Ampak vse brez pritiska, po volji in motivaciji. Upam, da mi uspe skočiti še v tople kraje, tako da ko bo potrebno začeti nazaj trenirati, bom štartal z veliko motivacije, da naredimo sezono 2022 se boljšo.«
Foto: osebni arhiv, Jonathan Rich, Bettini Photos