Kategorija: Syukov blog

Sezona 2023 je že v polnem pogonu. Tudi sam sem imel prve tri mesece natrpan urnik, ki pa bi bil lahko še hujši. Čaka me nekoliko drugačen program kot sem ga bil navajen do sedaj. V ekipi se res posvečamo, da na dirke pridemo z ustrezno pripravo. Prejšne sezone sem bil navajen, da opravim zadnji trening kamp v januarju in nato dirke, dirke, dirke. Tokrat je vse skupaj drugače. Februarja sem preživel več kot 3 tedne pod vulkanom, na Tenerifih (El Teide). Vem kako je lahko gor dolgočasno, saj ni nič za početi. Mi smo trenirali zelo veliko, tako da mi je čas minil zelo hitro. Eno tretjino dneva smo preživeli na kolesu in zadnji teden sem že bil zelo utrujen. Govorimo o količini treninga, ki se po urah približa tudi Grand Touru 🙂 Ampak s super družbo smo kljub slabemu vremenu v prvih 10 dneh, vse spravili pod streho in uspešno naredili prvo pomenbno bazo za prve dirke in največji cilj letošnje sezone, Giro d’Italia.

Po pripravah sem odletel direktno v Belgijo na Opening Weekend. Vikend je bil pokazatelj, da smo opravili izjemno zimsko pripravo. Dve zmagi, drugo in tretje mesto. Ko vidiš, kako smo vsi dobro dirkali, si pomagali, spodbujali, dobiš novo motivacijo in hočeš še več. Čeprav je bilo težko, saj sem bil že več kot en mesec od doma, se ves trud poplača. Potem je nekaj kolesarjev zbolelo in potrebno je bilo prilagoditi program dirk. Tako sem vskočil na dirko Paris-Nica.

Verjetno ena najbolj stresnih enotedenskih dirk, ampak komaj sem čakal, da grem na štart tako prestižne dirke in s tako močno ekipo. Po prvih dveh dirkah v Belgiji, sem bil izjemno utrujen in mogoče nisem čisto prišel h sebi. Dirka se je začela v okolici Pariza, z nič kaj prijetnimi temperaturami in nervoznim začetkom. Hvala bogu smo vsi končali prvo etapo celi in zdravi. Vozili smo v ospredju, tako da smo bili 100% sfokusirani na ekipni kronometer. Obožujem to disciplino, ampak ko sem pogledal našo ekipo, sem vedel, da bo bolelo kot še nikoli prej. Aktualni svetovni prvak, 2x bivši svetovni prvak, zmagovalec Toura… Hitrost je bila neverjetno visoka in vsi smo trpeli od štarta do cilja za zmago. Uspelo nam je in bili smo pred odličnim izhodiščem za prvo gorsko etapo. Jonas je poskušal, ampak je bil tokrat Pogačar močnejši. Sledili sta dve ravni etapi, kjer smo visoko ciljali z Olavom. Po 4. in 2. mestu, je tudi on dokazal, da sodi med najboljše šprinterje in tako zmagal je v 5. etapi. Spet veselje. Naslednji dan je zmagala mati narava. Zaradi močnega vetra in burje, so organizatorji prekinili 6. etapo. Mislim, da je bila pravilna odločitev, saj vem kako je, ko piha nad 100km/h (sunki so bili tudi do 130km/h). Zadnji dve etapi sta odločale o skupnem zmagovalcu dirke. Sobotna etapa, s ciljem na klanec, je za pozabo. Na štartu sem se še počutil dobro, ampak že po prvem klancu, sem čutil, da se nekaj dogaja, da se nekaj kuha. Pobeg spredaj, jaz v grupi, ampak zaradi vročine (ja, Garmin je kazal tudi 32°C, skoraj 30°C spremembe glede na prvi dan), sem zakuhal. Tipično za prvi topel dan. Že v prejšnjih letih sem imel težave s tem. Počutil sem se izjemno slabo in nisem moral slediti glavnini. Z ekipo smo se odločili, da je bolje, če grem počasi do cilja v grupettu. Seveda sem si želel končati etapo, saj sta me v cilju čakala punca Urša in brat Sašo. Urše nisem videl že več kot 1 mesec in je bila odlična motivacija da končam etapo, čeprav sem med etapo razmišljal o odstopu, ker sem se tako slabo počutil. Vredno se je bilo potruditi. Žal ni bilo veliko časa, ampak izjemen občutek, ko po 1 mesecu trdega dela vidiš svoje bližnje. Po etapi so mi šle vse možne misli po glavi… kako bo šele naslednji dan, saj smo imeli še eno težko etapo. Ampak tudi to vem, da po slabem dnevu, si prej ali slej spet nazaj. Vsaj tako sem verjel. In ja, zadnja etapa, ki se šteje za najbolj težko, saj je rock’n’roll cel dan. Kratka etapa, zadnja priložnost za GC, etapna priložnost, pobeg… Šel sem v pobeg, kar je pomenilo, da sem se dobro regeneriral. Etapa je bila tako rečeno en dolg kronometer. All out do cilja. Oziroma zame do vznožja Col d’Eze. Glavnina klančarjev nas je ulovila na predzadnjem klancu in od tam naprej sem pomagal Jonasu, kar sem še lahko. Jonas je etapo končal na drugem mestu in kot tretji v GC. Seveda za zmagovalca Toura, je pričakoval več, kar je logično, ampak mislim, da je bil vseeno dober štart za ekipo in Jonasa. TDF je še daleč in verjamem, da bo tam zgodba drugačna. Tadej je pa ponovno dokazal, da je bil na tej dirki za en zobnik močnejši od ostalih.

Po etapi sem fokus takoj usmeril na naslednjo dirko, Milano-Sanremo. Po dveh dneh regeneracije, sem že tretji dan opravil uspešen trening in dobil občutek, da sem za malenkost boljše pripravljen kot teden prej. Na dirko sem šel izjemno motiviran, še posebej, ker smo imeli v ekipi Wouta. Že zmagovalec najdaljše dirke in tudi letos smo ciljali na zmago. Žal se dirka ni izšla po naših pričakovanjih, ampak je Wout iztržil ta dan največ kar je lahko. Plani so se začeli podirati z mojim padcem. Padec se je zgodil ravno pred prvim ključnim klancem – Cipressa. Zaradi znaka na cesti, ki označujem delo na cesti, se je kolesar druge ekipe zadnji trenutek umaknil, razumljivo, noče s 50km/h zadeti znak in verjetno je bil naravni instikt, da je zavil vame. Mene je žal odbilo na tla kot knofa iz hlač, bi rekli v mojih domačih krajih. Menjava kolesa in lovljenje pelotona. Klanec sem začel zadaj zadaj. In vem kako visoka je hitrost v tem delu dirke, tako da je bilo skoraj nemogoče priti nazaj. Prišel sem že na 10-15sec na vrhu Cipresse, ampak peloton je bil prehiter. Osebno razočaranje, ampak lahko bi bilo hujše. Vse je ok, nekaj odrgnin po telesu, par dni slabega spanja.  Ker je Giro glavni cilj sezone, je bilo potrebno opraviti nekaj aktivnega dopusta, saj sem v pogonu že od januarja. Če hočem biti mentalno in fizično prpravljen, je bil teden po MSR odličen čas, da sem opravil 8 dni brez posebnega programa in se vozil na kolesu po želji. Malo sem se vozil, užival in sedaj sem pripravljen na ponovni restart. Spet me čakajo 3 tedenske prirpave na Teidah, potem direkt na Liege-Baston-Liege in nato Giro. Komaj čakam, Primož je že v izjemni formi, in sem res navdušen, da mu pomagam po mojih najboljših močeh.

Foto: Getty Images, Cor Vos, POO, osebni arhiv

Novo leto tudi v kolesarskem svetu prinaša novosti in svežino. Sicer že dlje časa vemo kateri kolesarji ostajajo v istih ekipah in kateri bodo z novo sezono zamenjali barve, ampak kolesarske pogodbe so vezane na koledarsko leto in tako lahko kolesarji uradno šele s 1. januarjem pokažejo nove barve. Kolesarski navdušenci na dan novega leta na trnih spremljamo socialna omrežja, da ulovimo vse objave kolesarjev v novih dresih. V Syukovem taboru smo bili letos še posebej vznemirjeni, saj se je po štirih letih obetala konkretna sprememba na barvni lestvici. Tratnik je namreč od 1. januarja tudi uradno član ekipe Jumbo-Visma. Glede na prve vtise, ki jih je Jan o skoku k čebelam zapisal za ta blog, bo sezona 2023 zelo zanimiva in tudi mi komaj čakamo, da se začne.

»Off season je bil letos bolj umirjen. Preživel sem ga doma, brez dopusta v toplih krajih. V sezoni sem imeli veliko potovanj in prav na koncu sta me čakali še dve češnjici na vrhu torte (dolgi potovanji v Kanado in Avstralijo). Po pravici povedano, sem po koncu sezone videl samo domači kavč. Ob omembi avionov in kakršnihkoli potovanj sem dobil kar pike. Po dobrem mesecu na »off«, ki sem ga sicer vseeno preživel aktivno na MTB kolesu, sem bil mentalno in fizično pripravljen, da zaštartam novo sezono.

November je bil namenjen temu, da čimprej padem nazaj v ritem in počasi dvigujem pripravljenost. Treningi so potekali na nizkih obratih in v srednjem obsegu. Decembra pa smo že začeli malo bojl zares. Z novo ekipo smo bili tudi na 12-dnevnih pripravah v Španiji. Med božičnimi prazniki sem nadaljeval s treningi in kar naenkrat je že novo leto, ko gre za res. 1.1. – nove profilne fotke, tokrat v rumeno-črni preobleki in še uradno, akcija. Sedaj ni več počitka in drugih obveznosti. Moje življenje se sfokusira na dva meseca trdega dela, da bom pripravljen na prve dirke. Eat, train, sleep, repeat – tako nekako.

Dirkati začnem na Opening week-u v Belgiji: Omloop in Kuurne. Temu sledijo Strade Bianche, Milano-San Remo in etapna dirka po Kataluniji. Potem bom nastopil še na belgijski klasiki Liege-Baston-Liege, kjer bomo aktivirali noge pred največjim ciljem sezone – Giro d’Italia. Vse, kar delamo je usmerjeno v Giro. Tam hočem biti 100% pripravljen, da poskušamo zmagati s Primožem. Imamo močno ekipo, za vse terene in vsekakor smo favoriti za zmago. Ampak do tam nas čaka še veliko dela.

V ekipi Bahrain sem kolesaril zadnje 4 sezone, torej od leta 2019 do 2022. Lahko rečem, da so bila to zelo lepa leta, ki jih vsekakor ne bom pozabil. Skupaj smo dosegli kar nekaj lepih zmag, prav tako porazov, ampak iz the situacij sem se tudi največ naučil. Vse izkušnje mi bodo prišle prav v prihodnosti. Z letom 2023 sem postal novi član ekipe Jumbo Visma. Ko sem izvedel, da je ekipa zainteresirana, nisem veliko premišljeval in zelo hitro smo prišli do dogovora. Ko gledam njihov napredek v zadnjih letih, kako vsak kolesar stopi stopničko višnje, sem si tudi sam želel to izkusiti. Rad bi prišel do najboljše verzije samega sebe, da ko bom enkrat končal kariero, si ne bom imel kaj očitati, saj sem poskusil vse. Da je bil to moj maksimum. Trdno sem prepričan, da lahko v tej ekipi te želje tudi uresničim. Nudijo mi najboljšo opremo in materiale. Tudi prehrana je na najvišji ravni. Če lahko iz vsakega tega področja potegnem 1-2%, bo to že zelo veliko. Vidim tudi, da mi je zamenjava okolja zelo dobro vplivala na motivacijo. Novi ljudje, nova kultura, novi cilji in plani. Vse me je še dodatno motiviralo in komaj čakam nadaljevanje treningov in prve dirke.

Seveda bo moja vloga tukaj malo drugačna in bom večino časa pomočnik, ampak s tem nimam težav, saj je timski duh in zavedanje, da so za zmage zaslužni vsi člani v ekipi, zelo močno prisoten. Resnično komaj čakam, da se vse skupaj začne in da vidim, do kam lahko pridem.”

Sezona je bila uspešna, ampak z nekaj grenkega priokusa. Lahko rečem, da sem izjemno zadovoljen, saj sem si dokazal, da lahko dirkam in se borim z najboljšimi na največjih enodnevnih klasikah. Svetovno prvenstvo je bolelo. V karieri sem se naučil, da ne smeš nikoli odnehati. Leta 2013 sem že skoraj postavil kolo v kot, ampak sem potem še vedno vztrajal, verjel, da mi bo enkrat uspelo in po nekaj letih sem prišel nazaj na world tour level. Prav tako bom sedaj vztrajal, verjel in treniral, da bom v prihodnosti dosegel top rezultat. Sedaj, ko je glava trezna, sem vso jezo preusmeril v motivacijo, ki mi je po tej sezoni še narasla.

Ko gledam za nazaj, sem ponosen, kako se je moja kariera obrnila. Up, up, up, potem hladen tuš in počasi nazaj. Drugo leto se selim v  ekipo Jumbo Visma. Verjamem, da bom izpilil vse šibkosti, imel najboljši support v smislu opreme, prehrane, treningov in res komaj čakam, da vidim kam me bo peljalo.

Verjetno do te točke ne bi prišel brez nekaterih ljudi, ki so mi pomagali ravno v najtežjih trenutkih. Takrat, ko nisem več vedel kaj naj sam s sabo. Tem, ki mi niso obrnili hrbta in verjeli vame – veste kdo ste. Seznam je dolg, ampak nekaj vas moram omeniti. Miran Kavaš, s katerim sva začela nazaj trenirati in graditi korak za korakom moje fizične in psihične sposobnosti. Dejan Bajt, ki me je priporočal ekipi Amplatz BMC, da sem sploh imel ekipo za 2014, sicer bi bil brez ekipe. Ekipi CCC, ker so mi ponovno odprli vrata v svet profesionalnega kolesarstva. Ekipi Bahrain Victorious, s katero sem utrdil svoje mesto v World Tour-u. V teh štirih letih sem se veliko naučil. Hvaležen sem za to izkušnjo in vso podporo, ki so mi jo nudili. Vsi prijatelji, s katerimi smo že od malih nog skupaj in me podpirajo že od začetka moje kariere. Družini. Idriji. In Urši. Šla sva skozi nekaj težkih trenutkov, ampak sva oba verjela, videla svetlo luč na koncu tunela, skupaj vztrajala in nama je uspelo.

Sezone je konec, nova se bo kmalu začela. Star bom “že” 33 let, ampak na to ne gledam kot da sem star. Mislim, da če o tem premišluješ, sam sebe postaraš. Dokler bodo noge dobre, glava na mestu, je vse mogoče. Če vztrajaš in verjameš. Grem na novo pot. Tako, za katero verjamem, da bo uspešna in komaj čakam, da se vse začne.

Rad bi se zahvalil vsem, ki ste me spremljali, navijali ob težkih in lepih trenutkih. Potrudil se bom, da bomo skupaj še naprej uživali v kolesarstvu.

To je bil moj drugi nastop na Tour-u in sedmi nastop na Grand Tour-u. Res, da nisem imel idealnih priprav za nastop na Dirki po Franciji, saj so bile po padcu na Giru vse dirke pod velikim vprašajem, prav tako tudi pripravljenost. Ampak zaradi različnih bolezni in poškodb sotekmovalcev sem dobil mesto v ekipi za Tour. Za to sem izredno hvaležen in ponosen. S svojim nastopom sicer nisem ravno zadovoljen, saj mi ni uspelo biti v zmagovalnem pobegu oz. sem dosegel soliden rezultat le na kronometru. Še vedno iščem odgovore na vprašanja kaj sem naredil narobe. Gre za največjo dirko na svetu in za cilj se priprave začnejo že (vsaj) maja. Jaz sem za nastop na Touru izvedel last minute, poškodba zapestja me je ovirala, da bi lahko prej opravil višinske priprave – ki so, kot zdaj vidim nujne za nastop na Touru, vsaj zame. Prav tako je bilo malo premalo časa za psihološko pripravo na največjo dirko. Pred dirko sem verjel, da lahko gre vse brez problemov, ampak se je iz dneva v dan videlo kako težka je dirka in da ne bo nič lažje. Brez ustrezne priprave na Tour imaš lahko vedno več slabih dni kar potem začne vplivati na motivacijo in fokus. Za ilustracijo in iz lastnega firbca sem zbral nekaj statistik, ki malo opišejo v kakšnih razmerah smo letos kolesarili 🙂

6. etapa: Binche – Longwy: Težka etapa. Pobeg na pobeg. Skakalo se je 1h 45min (oz. 87 km), povprečna hitrost 49 km/h, povprečni watti 279/360 NP (avg.).

12. etapa: Briançon – L’Alpe d’Huez: Noro! Kakšno vzdušje. V zraku švic in alkohol. Vive le Tour 😊

15. etapa: Rodez – Carcassonne: Izjemno vroča etapa. Povprečna temperatura 40°C, maksimalna pa 45°C.

16. etapa: Carcassonne – Foix: Prav tako zelo vroča etapa z dodatkom visoke stopnje vlažnosti (povprečna temperature 37°C, maksimalna pa 41°C. Na fotki stopala po 5-urnem kuhanju v šprintarcah.

18. etapa: Lourdes – Hautacam: 4036 višinskih metrov. Zmagovalec je na cilj prišel po 4h, jaz pa s 35-minutnim zaostankom. V disco groupi sem obračal povprečno 254 wattov/299 NP (avg). Time limit je bil 40 min.

21. etapa: Paris La Defense – Paris (Champs-Elysees): Kofirajd do Elizejskih poljan. Prvo uro in 50 min (oz. 50 km) povprečna hitrost 27,8 km/h.

Najhitrejši sem bil v 9. Etapi: 96 km/h.

Spodaj je še graf maksimalnega srčnega utripa čez vse etape. Kot vidite, so prosti dnevi zelo potrebni in zaželjeni 😊

Foto: Sprint Cycling, Poci’s Pix, osebni arhiv

Priprave na novo sezono so že v polnem teku. Ekipa Bahrain-Victorious se je za 14 dni zbrala v španski Altei in pričela s pripravami za sezono 2022. Po jesenskem počitku in pripravljen na nove izzive se je oglasil tudi Jan: 

»Sezona 2022 je v polnem zamahu. Po dolgem odmoru v oktobru, sem z novembrom že začel trenirati. Seveda so bili prvi dnevi namenjeni temu, da se je telo spet navadilo na aktivnosti. Vse je potekalo v zmernem tempu. Kot vsako leto, mesec november in december izkoristim tudi za druge športe kot so tek, pohodi, MTB, tek na smučeh (če so vremenski pogoji) in vaje za stabilizacijo trupa, ki jih delam vsak drugi dan. Veliko poudarka namenim tudi dihalnim vajam in strečingu, saj lahko v nasprotnem primeru, ob tako raznolikih športih hitro pride do kakšne poškodbe.

• 

Trenutno se nahajam na ekipnih pripravah v Španiji. Z ekipo bomo tukaj slaba dva tedna. Opravili smo vse zdravstvene preglede, sestanke glede programa dirk, spoznali nove člane ekipe in izkoristili sončno vreme za dobre treninge. Priprave se sicer počasi že zaključujejo in moram reči, da sem izjemno zadovoljen s trenutno pripravljenostjo, sploh za ta čas. Ko pridem domov, bom verjetno opravil še nekaj treningov. Med prazniki bom vse skupaj malo pustil in si vzel nekaj dni aktivnega počitka, saj me v januarju in februarju čaka še veliko priprav v toplih krajih. Vesel sem, da se počutje izboljšuje. Motivacije ne manjka in že komaj čakam prve dirke.«

• 

Foto: Osebni arhiv & Bettini Photos

»Skoki, napadi, pobegi. Verjetno ste večkrat na dirki videli, da se v začetku etape izoblikuje manjša skupina, ki nato drvi proti cilju da bi presenetila glavnino. Večkrat je tako, ampak ne zmeraj. Jaz v tem vidim dva scenarija. Prvi je ta, da so v pobegu ekipe, ki se hočejo samo “dokazati” sponzorjem oziroma biti v pobegu, da bi bili v središču pozornosti, saj to pomeni kar veliko televizijske minutaže. Po navadi so taki pobegi že vnaprej obsojeni na rezultatski neuspeh. Tudi etape so po profilu takšne, da bo na koncu najverjetneje odločal šprint glavnine. V takšen pobeg ni težko priti, ampak si po navadi ne moreš obetati dobrega rezultata. Največkrat so v takšnih pobegih kolesarji manjših ekip, saj je za njih taka medijska prepoznavnost pomembna. To so na primer ekipe, ki so bile povabljene na Grand Tour (ekipe »2. lige« oz. ProContinental). Že na štartu čutimo, da ni tiste živčnosti, ker vsi vemo, da bodo šprinterske ekipe vzele etapo pod kontrolo. Res pa je, da kolesarji ki bežijo v takšnih etapah, porabijo v primerjavi z glavnino veliko več energije. Za glavnino je to lahko nekakšen »rest day«, medtem ko je za ubežno skupino to zelo težak in dolg dan, ki se bo verjetno končal brez vidnejšega rezultata. Vendar to ni pravilo. Se je že zgodilo, da se je glavnina zakalkulirala in je pobeg uspešno prišel do cilja. Vedno obstaja vsaj 1% možnosti za uspeh, zato poskusiš. Ta 1% možnosti se je meni nasmihal na dirki Paris-Nica leta 2020 (5. etapa). Bežal sem več kot 200 km, na koncu ostal sam v ospredju, vendar me je glavnina ujela 50 m do cilja. Ta etapa me še danes malo muči, ampak sem se iz tega veliko naučil. Moraš poskusiti, če ne, ne boš vedel kako bi bilo. Lahko bi rekel, da se je trud poplačal še isto sezono, ko sem na Giru d’Italia dosegel svojo prvo Grand Tour zmago – iz pobega. Pobegi so kot kinder surprise, nikoli ne veš kaj boš dobil.

• 

• 

Drugi scenarij so etape, ki so »narejene« za pobege in tako imajo ubežne skupine kar veliko možnosti za uspeh. Tudi v tem primeru je vse le kalkuliranje, ali bo pobeg res prišel do cilja ali ne. Lahko se zgodi, da ena ekipa zamudi pobeg in bodo morali vleči na čelu glavnine cel dan, saj nočejo izpustiti priložnosti za etapni uspeh. No, največkrat je v takšnih etapah tako, da se že na štartu ve, da bo vojna za pobeg. Vsak kolesar in vsaka ekipa si želi etapne zmage. Ampak ključno vprašanje je: kako priti v pobeg. Odgovor pa: zelo težko. Skoraj nemogoče je napovedati kdaj bo pobeg šel, na kateri točki dirke, na katero kombinacijo kolesarjev moraš biti pozoren itd. Letos se je na dirkah večkrat zgodilo, da pobeg ni šel več kot 60 km. Kdaj tudi 80 km ali 100 km. To pomeni 100 km dirkanja skok na skok, in vsak napad je izničen. Lahko se zgodi, da je v odspredju že 15 kolesarjev in se glavnina že malo ustavi, ampak ena ekipa zamudi, posameznik te ekipe se poskuša preseliti v ubežno skupino, glavnina mu ne dovoli, kar pomeni da vse pride nazaj skupaj. Ves trud je bil zaman. Vse gre spet na novo.

Če te ekipa zadolži, da pobeg ne sme brez tebe, potem je na tak dan to kar težko izvesti oz. moraš imeti tudi veliko sreče. Če preveč napadaš in skačeš, izgubiš veliko energije in te po domače zakisli. Po navadi ravno v ključnem trenutku. Če si že utrujen in pobeg še ni šel, potem ti tudi v pelotonu ni lahko, saj grupa leti več kot 50 km/h. Odvisno je tudi od profila etape. Če veš, da bo prvih 5 km ravnih in nato klanec, je bolje čakati. Če v prvih 5 km že potrošiš energijo za 3 skoke in je pobeg neuspešen, se hitro zgodi, da boš na klanec plačal in zaostal za glavnino, saj ne moreš slediti, ker si porabil preveč energije prej. V tem primeru si že nekako izločen iz boja za etapno zmago. Sam vidim, da se je mogoče v zadnjem letu ali dveh močno povečala borba za v pobeg. V nekaterih etapah res ne vidiš konca akcije. Vsaka ekipa hoče imeti predstavnika v pobegu, ampak da do tega res pride, se lahko potrebuje vsakič več kot eno uro. Na koncu je tako: če se skače eno uro, to pomeni en skok na minuto/dve, torej je že v prvi uri dirkanja cca 30 skokov. Če bi bil vsakič zraven, potrošiš toliko energije, da tudi če ti nakoncu uspe pobeg, nimaš več pravih nog za finale oz. da bi se potegoval za najvišja mesta.

Pobegi so zame super, uživam ko je akcija. Ko me ekipa določi, da moram oz. poskušam biti v pobegu, sem kar malo živčen, saj ne vem ali mi bo uspelo, ali bom imel dovolj sreče, da bom na pravem mestu ob pravem času. Velikokrat sme udeležen v pobegih – ali se gre za etapni uspeh ali kot pomoč ekipe. Vedno je boljše, če ima ekipa enega predstavnika spredaj, že zaradi tega, da njim ni treba delati v skupini zadaj.

Vse kar sem napisal je zelo na splošno. Dinamiko pobegov je težko opisati na kratko, saj je v enačbi za uspeh toliko dejavnikov in različnih kombinacij, ki jih ne moreš predviditi. Lahko rečem samo to, da ni tako lahko biti v pobegu, saj nikoli ne veš kaj načrtjujejo druge ekipe in hitro lahko potrošiš preveč energije.«

• 

Foto: Bettini Photo, Chris Auld Photography

“Pride nov dan, nova etapa. Recimo, da gorska, po nekaj ravnih. Največji strah kolesarjev, ki niso dobri na klanec. Morda si mislite, da ko pride grupeto (op. zadnja večja skupina tekmovalcev na dirki) v cilj, so to kolesarji, ki so malo bolj leni in hočejo počivati. Ja, pride kdaj, da si malo spočiješ, ko zaostaneš, ampak po navadi ni tako. Večina kolesarjev v ozadju ima velike borbe sami s sabo, da sploh pridejo do cilja.

Primer etape. 180 km in 4 težji klanci. Klanec od štarta. Veliko ekip hoče v pobeg in tempo je visok. Večina kapetanov in dobrih hribolazcev je recimo na 70% svoje moči. Ostali, predvsem slabši na klanec, so že na temu klancu na 110% moči, grizejo, trpijo in se borijo samo za obstanek v pelotonu. Za vse tiste, ki odpadejo že na prvi klanec, to največkrat pomeni, da bodo morali s to grupo do konca. Za njih je ta tempo ubijalski, mogoče isti kot za kapetane na zadnji klanec. Za te kolesarje to pomeni 180 km “filtra” do cilja. Včasih se tudi sam znajdem v taki skupini. Na primer, po veliko dela v prejšnih etapah ali, če sem bil v pobegu en dan prej. Lahko vam rečem, da je psihično kar naporno, saj ne veš, kdaj te bo počesal časovni limit in boš moral zapustiti dirko. Čeprav nočeš domov, grizeš in grizeš čez prelaze, 180 km v upanju, da bo 35 minut zaostanka dovolj, da ostaneš na dirki.

Na srečo nisem tako slab kolesar na klance, mogoče sem v zadnjih letih še napredoval. Rad bi nekako razčistil, da vsak kolesar ki štarta world-tour dirko, je kolesar, ki je vreden občudovanja. Veliko jih vidi samo zmagovalce v etapah, ampak v teh grupah zadaj, so kolesarji – pomočniki, ki so v prejšnih etapah umirali in potrošili vse moči za kapetane, jim nosili bidone, hrano, rezali veter, jim pomagali, da so v ospredju, da bi porabili čim manj moči. Samo za kapetana in ekipo, čeprav se vsi zavedamo, da je lahko naslednji dan peklenska etapa in ga bomo naskrali. V taki skupini se znajdejo tudi šprinterji, kolesarji, ki so slabši na klanec, specialisti za pobege in ostali. Nikogar ni za podcenjevati.

• 

So tudi dnevi, ko gre vse narobe. Se trudiš, ampak ne moreš. Hočeš, ampak ne gre. Pridejo dnevi, ko ni tvoj dan. Imaš že 14 etap v nogah, in nato še slab dan. To je zadnje kar si želiš, še posebej, če je to gorska etapa. Po taki etapi se največkrat težko sprijaznim, da je bil slab dan. Največkrat sem razočaran, ker nisem mogel pomagati ekipi. Lahko bi si preprosto rekel, da ni bil moj dan in pika. Ampak ne, nekako čutim, da sem pustil ekipo na cedilu. Da smo le ljudje, ki treniramo po 100 ur na mesec da bomo ready za Grand Tour (op. Giro d’Italia, Tour de France, Vuelta Espana) pride šele čez nekaj ur, ko se sprijazniš, da je bil slab dan. Preprosto kdaj telo ne pusti in te ustavi. Ni to PlayStation. Takrat se moraš sprijazniti da danes ni tvoj dan, vseeno priti do cilja, hitro spet na vse terapije, večerjo, sestanek, upati na dober spanec in gasa v novo etapo.

Po navadi je na sporedu ena 230 km dolga etapa in si kar malo živčen kakšno je počutje. Na dan tako dolge etape je po navadi treba budilko nastaviti že na 7:00. Se zbudiš, mogoče z enim očesom še spiš, noge bolijo, ampak nekako ti uspe priti do kopalnice, se umiješ, upaš, da se malo prebudiš z mrzlo vodo. Odgrneš zavese, vidiš da je zunaj dež, ampak veš, da etapa dolga 230 km ostaja nespremenjena. Pri meni je skoraj vedno tako, da imam po slabem dnevu potem dober dan.

Kar naenkrat smo že skoraj na koncu Grand Toura in z enim očesom že malo odštevaš dneve. Noge pečejo iz dneva v dan, tempo pa je isti, če ne še hujši. Vsak dan iste naloge, isti stres in borba za tisto pozijo – 21 etap, vsak dan, 5h koncetracije, fokusa. Lahko je samo en ovinek usoden. Narobe ga odpelješ in kapetana lahko to stane dobre uvrstitve na dirki. Pride zadnja etapa, kjer čutiš, da je nekaj posebnega v zraku. Ko prečkaš ciljno črto, je kar veliko olajšanje. Sledi podium, prvi trije in najmočnejši na tisti dirki, ampak jaz vidim vse kolesarje, ki so prišli do zadnje etape kot zmagovalce. Zelo jih spoštujem, od zmagovalcev, hribolazcev, šprinterjev, slabših na klanec, saj vem kako je. Samo, da prečkaš zadnjo ciljno črto v 21. etapi, si moral skozi veliko pasti, mrazu, dežja, včasih tudi snega, vročino, tehnične ceste, strme spuste in prelaze.

Sam sem se sprijaznil, da nikoli ne morem zmagati Grand Toura, ker nisem tak tip kolesarja oziroma nimam take genetike. Moje predispozicije mi omogočajo, da dobro peljem kronometer in sem hiter na krajše klance, ki se pojavljajo na belgijskih klasikah. Prišel sem tudi do spoznanja, da lahko dobro opravljam vlogo pomočnika. Tega se največkrat ne vidi po TV-ju in se dejansko občuti samo med nami kolesarji. Če sem lahko omogočil kapetanu, da je zaradi mene na podiumu, je to meni osebno velika čast in sem ponosen. Tako kot so kapetani ponosni na nas in so nam hvaležni, čeprav pridemo v nekaterih etapah 45 min za njimi skozi cilj, ko so oni že stuširani. Mi pa verjetno še bolj utrujeni od njih, ko so se borili za etapno zmago. Po koncu, si sežemo v roke, hvala za opravljeno delo, good job. Spet sem ready in motiviran, da pomagam še bolj.

Za zaključek bi rad izpostavil še to – da ne bo kdo dobil napačnega vtisa, da je kapetanom postlano z rožicami. So najmočnejši kolesarji na dirki in tudi oni grejo čez svoje borbe. V tem blogu sem želel le predstaviti kako izgleda delo pomočnika, behind the scenes, saj to najbolje poznam. Leaderji nosijo pritiske in veliko več odgovornosti, saj morajo dosegati top rezultate. Mi smo le tukaj, da jim to olajšamo.”

Foto: Bettini Photos

“Rad bi vam nekako razložil nalogo pomočnikov v pelotonu. Vsi vemo, da je zmagovalec le eden, ampak za tem zmagovalcem stoji kar nekaj ljudi, da lahko določen leader zaključi z dobrim rezultatom. Najprej bi rad izpostavil mehanike – da kolo deluje celo dirko/etapo, maserje/fizioterapevte – da so noge kar se da sveže, kuharja – da je pašta skuhana, nutricist – da dovolj napolnimo glikogenske zaloge in razporedimo pravilno prehrano čez celo etapo, trenerji – da smo na dirkah dobro fizično pripravljeni, športni direktorji – pravilna taktika in določanje nalog (po navadi jih imajo prav pomočniki največ), management – ki skrbi za logistiko (ki je ni malo), sestavljanje ekipe in določanje programa dirk. Ampak to je le zelo površinski opis nalog posameznika. Leader ekipe ima le en cilj, zaključiti z najboljšim rezultatom, pomočniki pa mu morajo omogočiti najboljše izhodišče.

Poznamo več pomočnikov. Za ravnino, hrib, šprint. Vsak ima zelo pomenbno nalogo, saj jim po navadi leaderji zaupajo in pomočnik mora narediti vse, da leader pride do dogovorjene točke čimbolj spočit. Napaka pomočnikov, lahko stane celotne ekipe dobrega rezultata. Zelo pomemben je ekipni duh. Vsi smo profesionalci in vsak se dobro zaveda svoje naloge. V modernem kolesarstvu ni več lahke etape. Lahko, da na papirju izgleda profil etape raven in predvidevaš, da se bo zaključilo s šprintom. Ampak v resničnem svetu je vse bolj zakomplicirano. Borba za pozicije se v določenih ravnih etapah začne že 50 km do cilja. Pridejo etape, kjer so ceste lepe, široke, brez krožišč, tehničnih ovinkov, tako rečeno brez pasti. Take etape so dokaj “lahke” in brez stresa. Ampak takih etap je 5%. Večinoma gremo skozi ožje ulice, ovinke, krožišča, kjer se grupa raztegne toliko, da je razdalja med prvim in zadnjim v pelotonu lahko tudi več kot 500 m. Ekipe si nikakor ne želijo imeti kolesarja na zadnji poziciji.

• 

Če se zgodi padec, oziroma se skozi krožišče peloton strga, bi morala celotna ekipa narediti lead-out, da bi kapetana pripeljala v ospredje. Kdaj to tudi ne gre, ker grupa v zadnjih kilometrih leti 60-65 km/h in hitreje je že težje iti. Prvo pravilo vseh ravnih etap je imeti kapetana v prvih pozicijah, da se izogne skupinskemu padcu, ali da ne ostane v ozadju in dobi zaostanek. Moja naloga v takih etapah je, da režem veter ekipi, kdaj tudi že 50 km do cilja. In to samo zato, da pride kapetan, v zadnje 3 km v ospredju, in največkrat brez uspeha v etapi – kar se tiče GC leaderjev v ekipi. Borba za pozicije je velika. Vseh 180 kolesarjev hoče biti tam, in ko vidiš da se prebijajo druge ekipe naprej, nočeš zgubiti pozicije, kar pomeni, da moraš iti še hitrej od njih. Vozimo se na cm eden zraven drugega, veliko je dotika, in hitro se lahko kaj zgodi.

V pelotonu je tudi manj spoštovanja v primerjavi z nekaj leti nazaj. Več je pritiska ekip, sponzorjev, in vsak hoče opraviti svoje delo 100%. Mislim, da bi večkrat morali razmišljati s svojo glavo, ampak s pulzom čez 180 je težko jasno razmišljati in veš le, da moraš opraviti svoje delo 100% in brez napak. Zame so takšne etape najbolj stresne, saj porabim veliko energije, in imam kar pomenbno nalogo, da ne naredim nobene napake. Jaz ne pridobim nič, tudi če je kapetan v ospredju. Zavedam pa se, da če naredim napako in z ekipo ostanemo zadaj, kapetan zaostane, je moja napaka in sem pustil ekipo na cedilu.

Nisem še spoznal kolesarja, ki se pomočnikom ne bi zahvalil. Vsak kapetan ekipe se ne le enkrat, ampak večkrat po etapi zahvali vsem. Ne le kolesarjem, ampak tudi osebju, ki nam stoji ob strani. Po etapi, če smo vse naredili pravilno, smo vsi veseli in komaj čakamo nov dan. Tisti dan pozabimo kaj bo, in uživamo v urah, ki so nam ostale do spanja. Verjetno 2h vožnje z avtobusom do naslednjega hotela, sledi masaža, fizioterapija, kdaj tudi osteopat. Približno dve uri terapij. Že je čas za večerjo, kjer nikoli ne jemo posebej, ampak kot ekipa. Največkrat je večerja recimo ob 22:00. Nato gremo v sobe, kjer se poskušaš čimprej uspavati, kar je kar težko po pozni večerji.«

(se nadaljuje)