Posted on Leave a comment

2024

Pa smo zakorakali v novo leto 2024. Od zadnjega zapisa, se je kar veliko zgodilo, še posebej ker sem se zadnjič oglasil v off sezoni, kjer sem resnično užival čas brez kolesa, zaposlen z drugimi aktivnostimi.

Nekje sredi novembra sem začel nazaj z resnimi in strukturianmi treningi za sezono 2024. Seveda nisem še pretiraval, saj sem vedel, da je do prve dirke še dovolj časa. Pridno in počasi sem nabiral kilometrino, ampak prav tako treninge okrasil z nekaj intenzivnimi intervali, šprinti, kdaj pa kdaj pa tudi kakšno daljšo vožnjo. V decembru smo se prvič dobili z ekipo na trening kampu v Španiji. Tam smo preživeli krasnih 9 dni, kjer smo poleg treninga imeli tudi polno drugih obveznosti. Čas med trening kampom je hitro minil, lepo je bilo videti stare in nove klubske člane, osebje in celotno ekipo na enem mestu. Po uspešnih pripravah, smo se ustavili še na Nizozemskem, kjer smo imeli uradno predstavitev ekipe in predstavitev novih sponzorjev in dresa. Dres mi je zelo všeč, saj je preprost in ne preveč pisan. Vsekakor viden na cesti, kar je trenutno zelo pomenbno in varno.

Po potovanjih po Evropi sem božični čas in novo leto preživel v Sloveniji. Na žalost sem ravno v temu času zbolel in nisem imel kaj veliko od praznične pojedine in druženja. Tudi treninge sem moral izpustiti. Na srečo je tak prisilni počitek še prav prišel, saj sem v januarju videl, da sem nekako še bolje pripravljen. Ko sem lahko začel nazaj trenirati, je vse skupaj postalo 100% resno. Trening, počitek, prehrana in na splošno celoten življenski slog posvečen kolesarstvu. Dnevni trenigi trajajo trenutno med 4 do 6 ur in pol, od visoko intenzivnih, do nizko intenzivnih in dolgih voženj. Že od oktobra redno tudi tečem in tek uvrščam med program treninga. Še posebej, da krepim koleno, ampak prav tako za dušo in lep začetek dneva.

Sedaj me čaka še nekaj dni doma, nato se pa moja sezona začne z dirko po Murcii. Nadaljujem z Jaen Classic, Volta Algarve, Omloop Het Nieuswsblad, Kuurne-Brussels-Kuurne, višinske priprave na Teidah, E3, Dwars door Vlaanderen, Tour of Flanders in nato grande finale: Giro d’Italia in Tour de France. Upam tudi na uvrstitev na olimpijske igre. Temu bo potem logično sledil počitek 🙂

Program dirk in priprav je izjemno natrpan in na papirju tudi pshihično težak. Ampak sem bil izjemno vesel, ko sem izvedel kaj dirkam in komaj čakam, da se vse skupaj začne. Zimsko obdobje traja že nekaj časa, forma je dobra, tako da bi rad vse skupaj testiral na prvih dirkah. Do takrat pa še nekaj težkih treningov in počitka.

Posted on Leave a comment

La Vuelta – drugi teden

Drugi prosti dan. Moram reči, da sem ga izjemno vesel. Bilo je kar intenzivno dirkanje, še posebej zadnje tri etape. Kronometer sem si vzel kot aktivacijo pred etapami, ki so prihajale. Že takoj po kronometru smo imeli kratko etapo, z zaključnim kratkim klancem, ampak se ni zgodilo nič posebnega. Ubežniki so obračunali za zmago, peloton z GC kolesarji pa varno in brez pretresov do cilja. Tam sem videl, da se še vedno dobro počutim, saj sem bil vedno ob naših kapetanih do cilja. Nato je sledila ravna etapa, kjer smo brez težav prišli v cilj. Potem pa smo imeli na sporedu dve izjemno težki etapi, kjer smo vsi vedeli, da bo težko od štarta do cilja.

Etapa na Tourmalet je bila brez metra ravnine in od štarta do cilja je bil tempo ubijalski. Žal je Jonas dobil defekt na prvem dolgem spustu, pred klancem Aubisque, ki velja za zelo težak klanec in vedeli smo, da bo tempo na ta klanec visok. Moral sem se ustaviti in počakati Jonasa na spustu ter ga pripeljati nazaj v glavnino oziroma v ospredje pelotona. To je bil kar projekt, saj je bil peloton raztegnjen in v spust je zelo težko priti v ospredje. Na srečo je imel spust nekaj ravnih odsekov, tako da sem lahko tam prehitel glavnino in Jonasa do pod klanca pripeljal v prvo četrtino pelotona. Ker sem potrošil kar nekaj energije in ker pobeg še ni bil izoblikovan, sem vedel, da bo zame zelo težko na ta klanec. 15 minut sem še držal stik, nato pa eksplozija v nogah. Enostavno ni bilo več moči in izgubil sem stik s pelotonom. Delo opravljeno, Jonas je bil nazaj v pelotonu in ostali fantje, predvsem Robert so opravili izjemno delo in etapo smo zaključili z zmago Jonasa, Sepp na drugem in Primož na tretjem mestu. 100% izkupiček naših GC kolesarjev.

Tudi naslednji dan ni bil nič kaj lažji. Od štarta so se vrstili napadi in do prvega klanca se je izoblikovala ubežna skupina. Sami smo želeli kontrolirati dirko, ampak je UAE vzel etapo v svoje roke. Na prvi klanc so narekovali visok tempo, kjer sem se odlično počutil, brez problema držal stik s prvimi 40 kolesarji, ampak me je v spustu ustavila tehnična okvara. Počila mi je špica na feltni in moral sem ustaviti ter počakati avto, da sem menjal kolo. Ker je bilo veliko skupin kolesarjev, tudi avtomobila ni bilo za nami. Vedel sem, da prve skupine ne bom več videl, saj sem bil preveč v odzadju. Ekipa je spet opravila odlično delo in vsi smo bili veseli, tudi sam, ker sem videl, da se odlično počutim, le nekaj sreče potrebujem, da ostanem dlje s prvo grupo.

Zadnja etapa pred prostim dnem je bila pisana na kožo ubežnikom in vedeli smo, da bo veliko napadov. Ampak nismo mislili, da jih bo toliko. Zvrstilo se je izjemno veliko napadov, tudi GC kolesarji so nas napadali in vse skupaj je bilo daleč od lahke etape. Z ekipo smo odlično sodelovali, izmenjevali delo za pokrivanje pobegov in tako rečeno imeli vse pod nadzorom. Pobeg je spet obračunal za zmago, sami pa smo v cilj prišli varno in brez težav. Utrujeni, ampak veseli, saj smo dočakali drugi prosti dan. Prosti dan sem spet preživel umirjeno, imel dober spanec, opravil regeneracijo 1h30min z nekaj kratkimi intervali, da telo ne zaspi. Nato pa počitek in priprave na nov teden, kjer se bo odločilo kdo bo zmagal to Vuelto. Do sedaj sem se počutil odlično, kot ekipa se odlično razumemo, imamo vse pod kontrolo in komaj čakam nov teden.

Posted on Leave a comment

La Vuelta – prvi teden

Končno je prišel zaslužen prosti dan. Moram reči, da je bilo prvih 9 etap zelo težkih in nepredvidljivih, ampak sem užival v vsakem kilometru dirke. Res smo izkusili vse. Od sonca, dežja, neviht, spolzkih cest in vetra. Skupaj smo šli čez vse ovire in  do prostega dneva uresničili naše cilje. Sepp je zasluženo v majici vodilnega, Primož in Jonas pa prav tako pri vrhu.

Ekipni kronometer je bil res stresen. Spolzke ceste, tema in visoke hitrosti. Bilo je tudi nekaj nevarnih ovinkov in ves čas smo vozili na limitu. Še posebej je težko, ker moras slediti sotekmovalcu spredaj in zaupati. Tudi sam moraš prevzeti veliko odgovornosti, da ne odpelješ ovinka prehitro. Vse je potekalo super, Jonas je žal imel defekt in smo ga morali čakati. Na koncu smo bili samo srečni, da smo pripeljali skozi cilj v enem kosu.

Sam sem izjemno zadovoljen s pripravljenostjo. Vse poteka kot sem si zadal. Še več kot odlično, glede na to, da še nekaj mesecev nazaj nisem mogel niti hoditi, kaj šele razmišljati o dirkah. Nisem zelo utrujen, ampak prosti dan bo prišel zelo prav. Prihajajo zelo težke etape in potrebno bo veliko dela in truda. Upam, da bo vreme v naslednjih etapah boljše.

Na Vuelti skrbim predvsem za Jonasa in Primoža. Nosim bidone, pazim na pozicije pred ključnimi momenti dirke in poskušam z njima zdržati čim dlje. Kdaj ostanem zraven dolgo časa, kdaj pa porabim veliko energije že v začetku dirke, tako da je težko biti zraven potem še v finalu. Vzdušje v ekipi je odlično. Res se dobro ujamemo in vsak odlično opravlja svoje delo. To se vidi tudi na naših rezultatih. Res mi je v užitek dirkati in vse skupaj pomaga, da se odlično počutim med dirko. Res uživam.

Včerajšnja etapa je bila zelo stresna. Vedeli smo, da bo pihalo in kot ekipa smo se odločili, da ne bomo čakali in smo takoj sprožili akcijo. Vedno je bolje biti spredaj kot loviti zadaj. Glede na to, da je bil teren hribovit, smo vsi pomočniki potrošili res veliko energije, da so naši v ospredju in da so se vedno v igri za rdečo majico. Nervozen dan, ampak za našo ekipo uspešen.

Dnevi na dirki so sicer še kar natempirani in se po špansko končajo pozno. Zjutraj najprej spijem kavo, nato v miru pozajtrkujem in že kmalu sledi transfer z ekipnim avtobusomm na štart. Transferji do štarta in po etapi so dolgi. Med eno uro do uro in pol. Tako na avtobusu preživimo tudi po tri ure na dan. Sledi ekipni sestanek in dirka. Po dirki tuš, transfer do hotela. Tam pa potem masaža in pozna večerja, po navadi med deveto in pol deseto uro. Nimamo veliko časa za druge stvari. Sam po navadi začnem gledati še kakšen film/serijo, da se uspavam.

V prihajajočem tednu so na sporedu že zelo težke etape. Kronometer si bom vzel na easy, da naberem čim več moči za pomoč našim leaderjem. Teden bo zagotovo težak, ampak po pravici povedano, komaj čakam. Samo, da bo sonce in bo super teden. 😎

Posted on Leave a comment

Vamos!

Po uspešnih, intenzivnih in utrujajočih pripravah v Tignesu, je le napočil čas, da (končno) zaključim s treningi, se osredotočim na regeneracijo in vse misli preusmerim v dirke. Že 4 dni po pripravah sem odpotoval v Španijo, na dirko po Burgosu. Po pravici povedano, sem bil kar živcen, saj je minilo kar nekaj časa odkar sem nazadnje dirkal. Živčen v smislu ali se bom še znal voziti v pelotonu 😊 Strah je bil zaman in hitro sem padel v ritem. Vse skupaj je drugače, kot če štartaš novo sezono po dolgem premoru. Tukaj se je zgodila nesreča in vedno še kdaj potem pomisliš na najslabše. Dirka po Burgosu mi je služila kot nek test in še zadnje priprave za dvig forme. Imel sem nekaj nihanj v etapah. Na prvi, ekipnem kronometru in v četrti, sem se počutil več kot odlično. V tretji in zadnji etapi pa sem še čutil, da potrebujem nekaj ritma pred tako rečeno (novim) glavnim ciljem sezone – Vuelta a Espana. V vsaki etapi sem dal vse od sebe in telo potiskal do limita, da se je navadilo na dirkalni ritem in vročino. Ob tem sem ves trud preusmeril v pomoč Primožu, da je osvojil dirko.

Na dirki sem se počutil kot otrok, ki je dobil prvo kolo. Večkrat sem pomislil na besede zdravnikov, fizioterapevtev, ko so rekli, da bo rehabilitacija dolga. Tri mesece nazaj sem se sploh prvič usedel nazaj na kolo. Bolečine v kolenu so bile prisotne nekaj časa in težko je bilo narediti trening. Ko sedaj gledam nazaj, si mislim, da ni bilo tako težko kot je sprva zgledalo. Vložil sem ogromno truda, verjel da lahko pridem nazaj še letos in trenutno se vse obrestuje. Bom na štartu Vuelte, kjer bom naredil vse kar je v moji moči, da osvojimo zmago.

Že to, da bom na startu, je zame velik dosežek. Ekipa je izredno močna in da sem bil izbran v to  osmerico, mi veliko pove o zaupanje ekipe vame. Potrudil se bom po mojih najboljših močeh, da naredim kar mi je naročeno. Zelo sem hvaležen, da sem nazaj. Bo, kar bo. Če bom ciljno črto prečkal in ob tem vedel, da sem naredil vse kar sem lahko, bom vesel in srečen. Srečen sem že sedaj, ko lahko pripnem številko in zavrtim pedala v Barceloni. Vamos!

Foto: Cor Vos, Zlikfix Photo

Posted on Leave a comment

Razglednica iz Tignesa

Priprave v Tignesu potekajo odlično. S fanti se zabavamo in res veliko treniramo. Tudi preko 30 ur na teden, vse od visoko intenzivnih treningov, do dolgih voženj, tudi po 7 ur. Vreme nam je naklonjeno, imamo srečo, da imamo dež le na proste dneve, kar nam ne prekriža načrtov glede priprav in planiranja treningov.

Prvi teden je bil težak, saj se je telo moralo aklimatizirati na visoko nadmorsko višino. Ampak sem preživel in čutim kako iz dneva v dan napredujem. Zadnji treningi so bili že odličen pokazatelj, da forma ni daleč od najboljše. Potrebno bo še nekaj dela, ampak imam še nekaj časa, da bom res 100%. Dnevi hitro minevajo, večina časa treniramo, tako da v prostem času ne ostane veliko energije za ostalo. Ekipa odlično poskrbi za vso potrebno regeneracijo, od masaž do odlično pripravljenih obrokov. Tako da se lahko res sfokusiramo samo na treninge. Rahlo sem že utrujen, ampak ni več veliko do konca trening kampa. Po teh pripravah bo potrebno dobro spočiti in regenerirati, saj bo kmalu čas za prvo dirko po poškodbi in to je Vuelta Burgos 😎

Spominjam se, ko sem si po padcu rekel, da si vzamem to poškodbo kot motivacijo, da se poskušam čimprej vrniti na dirke. Vse to se sedaj uresničuje. Bili so težki dnevi ležanja na kavču in potem fizioterapij in treningov, tako v telovadnici kot na kolesu – ampak vse trdo delo se sedaj obrestuje. Iz te situacije sem se veliko naučil in postal sem psihično še močnejši. Kako sem pripravljen, bomo lahko videli že prav kmalu. Komaj čakam! Po pravici povedano, sem tudi že malo naveličan vseh treningov in sedaj je res že čas, da pripnem številko nazaj 🤝🤗

Foto: osebni arhiv in Team Jumbo Visma

Posted on Leave a comment

Nazaj na kolo

Hey how! Evo, minilo je že nekaj časa od zadnjega zapisa. Čas je, da se malo javim, ker se je veliko dogajalo in premaknilo naprej 😎 Do 7.junija sem čas zabival na trenažerju, potem pa sem prvič šel na kolo ven. Manj kot mesec dni sem potreboval, da sem se prvič zapeljal po svežem zraku in se ne utapljal v znoju na trenažerju. Itak sem takoj dobil dodatno motivacijo in tisti teden treniral po dvakrat na dan, kdaj tudi trikrat. Trenažer je služil bolj za ogrevanje, temu pa je sledila vožnja zunaj, ena do dve uri.

Trikrat na teden so bile na programu tudi vaje za moč in fizioterapija. Dve tretjini junija sem nekako potreboval, da sem se navadil voziti s kolenom, ki ni bilo še čisto 100%, ampak ker sem videl, da je bil vsak dan ogromen napredek, sem se vsako jutro zbudil z željo po več. Kdaj pa kdaj je koleno oteklo, imel sem rahle bolečine. Počitek, hlajenje in telesna sposobnost regeneracije so naredili svoje, da sem lahko naslednji dan spet treniral.

Lahko sem izjemno hvaležen telesu, da se je kost res hitro zacelila. Potem je bilo vse na meni, koliko truda bom vlozil v treninge in rehabilitacijo. Z zelo resnimi treningi sem pričel zadnjih deset dni junija. To je pomenilo, da sem lahko treniral brez ovir, časovno in intenzivno. Kdaj pa kdaj sem po intervalnem treningu še čutil bolečino v kolenu, ampak nikoli ni bilo koraka nazaj. Treniral sem po 25h/teden na kolesu in še recimo 3h v telovadnici. Tako da sem opravil že velik obseg treningov in sedaj je bil že potreben teden malo bolj na easy, da se spočijem, preden se odpravim na višinske priprave v Tignes.

Glede programa dirk še nevem 100% kje bom nastopil, ampak velika želja je, da bi bil na štartu Vuelte. Do takrat je še kaj nekaj časa, ampak verjamem, da bom ready. Trenutno že res pogrešam dirke, saj je minilo kar nekaj časa, ko sem si nazadnje pripel štartno številko.

Za konec pa še enkrat hvala družini, ekipi, navijačem, prijateljem in vsem ki ste mi stali ob strani in pomagali pri hitri rehabilitaciji. Verjamem, da se bomo še letos videli na kateri dirki. Vamos! 😎🕺

Vir: moj camera roll

Posted on Leave a comment

Iz bicikla na kavč

Ja, nič. Od zadnjega bloga je minilo že nekaj časa. Po dirki Milano-San Remo sem si vzel en teden aktivnega dopusta. Le umirjena vožnja, ne več kot 2h30min, brez napora in samo filanje baterij pred novimi pripravi na Teidah. En, dva, tri in je bilo tega tedna konec in že sem že pakiral. Seveda sem spakiral preveč. Vreme je bilo ta čas na gori že mnogo bolje in tokrat nismo videli snega. Kratke hlače, kratek dres in sončna krema. Ajde, še švic majca, da ni opeklo po hrbtu. In ja, 3 tedne napornih treningov. Štiri, pet, šest in tudi sedem ur. Spanje, hrana, počitek in odštevanje dnevov do Gira.

Še pred tem sem se ustavil v Liegu. Po zelo uspešnih in napornih pripravah, sem hotel testirati formo in odšel na Liege-Bastogne-Liege zelo motiviran. Hitro se je izoblikoval pobeg in do Bastogne smo imeli večinoma veter v prsa, tako da je bila dirka kar umirjena in nadzorovana. A ko smo obrnili nazaj proti Liegu, se je začelo. Visoka hitrost, stres in pozicioniranje pred pomenbnimi klanci. Scenarij nekaterih prejšnjih izvedb LBL, se je velikokrat končal že z zgodnjim napadom in dobro grupo, ki je šla do cilja. Tokrat sem hotel sam narediti težko dirko. Na žalost sem si težko naredil sam sebi 🙂 V tem napadu sem mislil, da se bo več ekip odločilo, da poskušajo izolirati Quickstep in Remca. Žal so vsi čakali na njegov napad. Vsi smo vedeli kje se bo zgodil. Ko sem bil enkrat spredaj, ni bilo več zaviranja. Samo glava dol in gas. Ulovil sem ubežno skupino in nadaljeval svoj tempo. Malo sem vedel, da bo ta napad brez uspešnega rezultata. Ulovili so me na Radutte, nekaj sto metrov pod vrhom. Moral sem samo še priti do cilja. Bil sem izjemno zadovoljen s formo, ampak ja, lahko bi se odločil za drugačno taktiko. Kljub vsemu sem bil zadovoljen, saj sem potrdil da sem ready za Giro. Po LBL sem imel še nekaj dni počitka, nekaj kratkih trenigov, da sem nekako dobro spočil po pripravah in dirki, hkrati pa tudi ohranil dobro prpravljenost.

Nato pa je že sledil odhod na Giro. Izjemno navdušen in komaj sem čakal Grande Partenzo. Ampak bi lahko rekel bolj Grande Nightmare. Ne bom več pisal kaj se je zgodilo, kako je izgledalo, ker se po pravici povedano nočem več spominjati in poskušam ta grozen dan pustit za sabo.

Sedaj sem doma. Operiran in nič kaj uporaben 🙂 Več ali manj cel čas ležim. Naredim nekaj vaj za koleno, lažje raztegovanje in to je to. Imam tri destinacije. Ena je kavč, druga je postelja in tretja nekoliko prilagojeno sedišče za mizo. Če me pride kdo pozdravit. Vse leže. Noge nesmem obremenjevati še kar nekaj časa. Mislim, da dobro preživaljam vse skupaj, ampak vsekakor ni lahko. Vsake toliko mi vse dol pade, ampak zmeraj se nekako vrnem do točke, ko sam pri sebi vem, da bo vse ok in se bo vse uredilo. Sedaj moram biti samo potrpežljiv in “uživati” v prostih dneh.

Prvih 14 dni po operaciji je bilo ključnih, da sem popolnoma miroval. Zaradi rane po operaciji, sem moral biti res pazljiv, da ni prišlo do infekcije. Res sem bil neuporaben. Ko je minilo 2 tedna, sem dobil zeleno luč za odstranitev šivov. Rana se je lepo zacelila in sedaj se lahko rehabilitacija zares prične. Trenažer, raztegovanje,… vaje za moč bodo morale še malo počakati, saj ne smem obremenjevati noge z dodatno težo. Če ni fizičnega treninga, je pa to zagotovo zelo dober mentalni trening.

Ob tej priliki, bi se še enkrat rad vsem zahvalil za spodbudne besede in upam, da bom kmalu lahko objavil nov blog, kjer bom že pisal o treningih in pripravah na nove dirke.

Foto: osebni arhiv

Posted on Leave a comment

Čebela Syuk se javlja

Sezona 2023 je že v polnem pogonu. Tudi sam sem imel prve tri mesece natrpan urnik, ki pa bi bil lahko še hujši. Čaka me nekoliko drugačen program kot sem ga bil navajen do sedaj. V ekipi se res posvečamo, da na dirke pridemo z ustrezno pripravo. Prejšne sezone sem bil navajen, da opravim zadnji trening kamp v januarju in nato dirke, dirke, dirke. Tokrat je vse skupaj drugače. Februarja sem preživel več kot 3 tedne pod vulkanom, na Tenerifih (El Teide). Vem kako je lahko gor dolgočasno, saj ni nič za početi. Mi smo trenirali zelo veliko, tako da mi je čas minil zelo hitro. Eno tretjino dneva smo preživeli na kolesu in zadnji teden sem že bil zelo utrujen. Govorimo o količini treninga, ki se po urah približa tudi Grand Touru 🙂 Ampak s super družbo smo kljub slabemu vremenu v prvih 10 dneh, vse spravili pod streho in uspešno naredili prvo pomenbno bazo za prve dirke in največji cilj letošnje sezone, Giro d’Italia.

Po pripravah sem odletel direktno v Belgijo na Opening Weekend. Vikend je bil pokazatelj, da smo opravili izjemno zimsko pripravo. Dve zmagi, drugo in tretje mesto. Ko vidiš, kako smo vsi dobro dirkali, si pomagali, spodbujali, dobiš novo motivacijo in hočeš še več. Čeprav je bilo težko, saj sem bil že več kot en mesec od doma, se ves trud poplača. Potem je nekaj kolesarjev zbolelo in potrebno je bilo prilagoditi program dirk. Tako sem vskočil na dirko Paris-Nica.

Verjetno ena najbolj stresnih enotedenskih dirk, ampak komaj sem čakal, da grem na štart tako prestižne dirke in s tako močno ekipo. Po prvih dveh dirkah v Belgiji, sem bil izjemno utrujen in mogoče nisem čisto prišel h sebi. Dirka se je začela v okolici Pariza, z nič kaj prijetnimi temperaturami in nervoznim začetkom. Hvala bogu smo vsi končali prvo etapo celi in zdravi. Vozili smo v ospredju, tako da smo bili 100% sfokusirani na ekipni kronometer. Obožujem to disciplino, ampak ko sem pogledal našo ekipo, sem vedel, da bo bolelo kot še nikoli prej. Aktualni svetovni prvak, 2x bivši svetovni prvak, zmagovalec Toura… Hitrost je bila neverjetno visoka in vsi smo trpeli od štarta do cilja za zmago. Uspelo nam je in bili smo pred odličnim izhodiščem za prvo gorsko etapo. Jonas je poskušal, ampak je bil tokrat Pogačar močnejši. Sledili sta dve ravni etapi, kjer smo visoko ciljali z Olavom. Po 4. in 2. mestu, je tudi on dokazal, da sodi med najboljše šprinterje in tako zmagal je v 5. etapi. Spet veselje. Naslednji dan je zmagala mati narava. Zaradi močnega vetra in burje, so organizatorji prekinili 6. etapo. Mislim, da je bila pravilna odločitev, saj vem kako je, ko piha nad 100km/h (sunki so bili tudi do 130km/h). Zadnji dve etapi sta odločale o skupnem zmagovalcu dirke. Sobotna etapa, s ciljem na klanec, je za pozabo. Na štartu sem se še počutil dobro, ampak že po prvem klancu, sem čutil, da se nekaj dogaja, da se nekaj kuha. Pobeg spredaj, jaz v grupi, ampak zaradi vročine (ja, Garmin je kazal tudi 32°C, skoraj 30°C spremembe glede na prvi dan), sem zakuhal. Tipično za prvi topel dan. Že v prejšnjih letih sem imel težave s tem. Počutil sem se izjemno slabo in nisem moral slediti glavnini. Z ekipo smo se odločili, da je bolje, če grem počasi do cilja v grupettu. Seveda sem si želel končati etapo, saj sta me v cilju čakala punca Urša in brat Sašo. Urše nisem videl že več kot 1 mesec in je bila odlična motivacija da končam etapo, čeprav sem med etapo razmišljal o odstopu, ker sem se tako slabo počutil. Vredno se je bilo potruditi. Žal ni bilo veliko časa, ampak izjemen občutek, ko po 1 mesecu trdega dela vidiš svoje bližnje. Po etapi so mi šle vse možne misli po glavi… kako bo šele naslednji dan, saj smo imeli še eno težko etapo. Ampak tudi to vem, da po slabem dnevu, si prej ali slej spet nazaj. Vsaj tako sem verjel. In ja, zadnja etapa, ki se šteje za najbolj težko, saj je rock’n’roll cel dan. Kratka etapa, zadnja priložnost za GC, etapna priložnost, pobeg… Šel sem v pobeg, kar je pomenilo, da sem se dobro regeneriral. Etapa je bila tako rečeno en dolg kronometer. All out do cilja. Oziroma zame do vznožja Col d’Eze. Glavnina klančarjev nas je ulovila na predzadnjem klancu in od tam naprej sem pomagal Jonasu, kar sem še lahko. Jonas je etapo končal na drugem mestu in kot tretji v GC. Seveda za zmagovalca Toura, je pričakoval več, kar je logično, ampak mislim, da je bil vseeno dober štart za ekipo in Jonasa. TDF je še daleč in verjamem, da bo tam zgodba drugačna. Tadej je pa ponovno dokazal, da je bil na tej dirki za en zobnik močnejši od ostalih.

Po etapi sem fokus takoj usmeril na naslednjo dirko, Milano-Sanremo. Po dveh dneh regeneracije, sem že tretji dan opravil uspešen trening in dobil občutek, da sem za malenkost boljše pripravljen kot teden prej. Na dirko sem šel izjemno motiviran, še posebej, ker smo imeli v ekipi Wouta. Že zmagovalec najdaljše dirke in tudi letos smo ciljali na zmago. Žal se dirka ni izšla po naših pričakovanjih, ampak je Wout iztržil ta dan največ kar je lahko. Plani so se začeli podirati z mojim padcem. Padec se je zgodil ravno pred prvim ključnim klancem – Cipressa. Zaradi znaka na cesti, ki označujem delo na cesti, se je kolesar druge ekipe zadnji trenutek umaknil, razumljivo, noče s 50km/h zadeti znak in verjetno je bil naravni instikt, da je zavil vame. Mene je žal odbilo na tla kot knofa iz hlač, bi rekli v mojih domačih krajih. Menjava kolesa in lovljenje pelotona. Klanec sem začel zadaj zadaj. In vem kako visoka je hitrost v tem delu dirke, tako da je bilo skoraj nemogoče priti nazaj. Prišel sem že na 10-15sec na vrhu Cipresse, ampak peloton je bil prehiter. Osebno razočaranje, ampak lahko bi bilo hujše. Vse je ok, nekaj odrgnin po telesu, par dni slabega spanja.  Ker je Giro glavni cilj sezone, je bilo potrebno opraviti nekaj aktivnega dopusta, saj sem v pogonu že od januarja. Če hočem biti mentalno in fizično prpravljen, je bil teden po MSR odličen čas, da sem opravil 8 dni brez posebnega programa in se vozil na kolesu po želji. Malo sem se vozil, užival in sedaj sem pripravljen na ponovni restart. Spet me čakajo 3 tedenske prirpave na Teidah, potem direkt na Liege-Baston-Liege in nato Giro. Komaj čakam, Primož je že v izjemni formi, in sem res navdušen, da mu pomagam po mojih najboljših močeh.

Foto: Getty Images, Cor Vos, POO, osebni arhiv

Posted on Leave a comment

Pozdrav iz čebelnjaka!

Novo leto tudi v kolesarskem svetu prinaša novosti in svežino. Sicer že dlje časa vemo kateri kolesarji ostajajo v istih ekipah in kateri bodo z novo sezono zamenjali barve, ampak kolesarske pogodbe so vezane na koledarsko leto in tako lahko kolesarji uradno šele s 1. januarjem pokažejo nove barve. Kolesarski navdušenci na dan novega leta na trnih spremljamo socialna omrežja, da ulovimo vse objave kolesarjev v novih dresih. V Syukovem taboru smo bili letos še posebej vznemirjeni, saj se je po štirih letih obetala konkretna sprememba na barvni lestvici. Tratnik je namreč od 1. januarja tudi uradno član ekipe Jumbo-Visma. Glede na prve vtise, ki jih je Jan o skoku k čebelam zapisal za ta blog, bo sezona 2023 zelo zanimiva in tudi mi komaj čakamo, da se začne.

»Off season je bil letos bolj umirjen. Preživel sem ga doma, brez dopusta v toplih krajih. V sezoni sem imeli veliko potovanj in prav na koncu sta me čakali še dve češnjici na vrhu torte (dolgi potovanji v Kanado in Avstralijo). Po pravici povedano, sem po koncu sezone videl samo domači kavč. Ob omembi avionov in kakršnihkoli potovanj sem dobil kar pike. Po dobrem mesecu na »off«, ki sem ga sicer vseeno preživel aktivno na MTB kolesu, sem bil mentalno in fizično pripravljen, da zaštartam novo sezono.

November je bil namenjen temu, da čimprej padem nazaj v ritem in počasi dvigujem pripravljenost. Treningi so potekali na nizkih obratih in v srednjem obsegu. Decembra pa smo že začeli malo bojl zares. Z novo ekipo smo bili tudi na 12-dnevnih pripravah v Španiji. Med božičnimi prazniki sem nadaljeval s treningi in kar naenkrat je že novo leto, ko gre za res. 1.1. – nove profilne fotke, tokrat v rumeno-črni preobleki in še uradno, akcija. Sedaj ni več počitka in drugih obveznosti. Moje življenje se sfokusira na dva meseca trdega dela, da bom pripravljen na prve dirke. Eat, train, sleep, repeat – tako nekako.

Dirkati začnem na Opening week-u v Belgiji: Omloop in Kuurne. Temu sledijo Strade Bianche, Milano-San Remo in etapna dirka po Kataluniji. Potem bom nastopil še na belgijski klasiki Liege-Baston-Liege, kjer bomo aktivirali noge pred največjim ciljem sezone – Giro d’Italia. Vse, kar delamo je usmerjeno v Giro. Tam hočem biti 100% pripravljen, da poskušamo zmagati s Primožem. Imamo močno ekipo, za vse terene in vsekakor smo favoriti za zmago. Ampak do tam nas čaka še veliko dela.

V ekipi Bahrain sem kolesaril zadnje 4 sezone, torej od leta 2019 do 2022. Lahko rečem, da so bila to zelo lepa leta, ki jih vsekakor ne bom pozabil. Skupaj smo dosegli kar nekaj lepih zmag, prav tako porazov, ampak iz the situacij sem se tudi največ naučil. Vse izkušnje mi bodo prišle prav v prihodnosti. Z letom 2023 sem postal novi član ekipe Jumbo Visma. Ko sem izvedel, da je ekipa zainteresirana, nisem veliko premišljeval in zelo hitro smo prišli do dogovora. Ko gledam njihov napredek v zadnjih letih, kako vsak kolesar stopi stopničko višnje, sem si tudi sam želel to izkusiti. Rad bi prišel do najboljše verzije samega sebe, da ko bom enkrat končal kariero, si ne bom imel kaj očitati, saj sem poskusil vse. Da je bil to moj maksimum. Trdno sem prepričan, da lahko v tej ekipi te želje tudi uresničim. Nudijo mi najboljšo opremo in materiale. Tudi prehrana je na najvišji ravni. Če lahko iz vsakega tega področja potegnem 1-2%, bo to že zelo veliko. Vidim tudi, da mi je zamenjava okolja zelo dobro vplivala na motivacijo. Novi ljudje, nova kultura, novi cilji in plani. Vse me je še dodatno motiviralo in komaj čakam nadaljevanje treningov in prve dirke.

Seveda bo moja vloga tukaj malo drugačna in bom večino časa pomočnik, ampak s tem nimam težav, saj je timski duh in zavedanje, da so za zmage zaslužni vsi člani v ekipi, zelo močno prisoten. Resnično komaj čakam, da se vse skupaj začne in da vidim, do kam lahko pridem.”

Posted on Leave a comment

Ko odnehati ni ena izmed možnosti

Sezona je bila uspešna, ampak z nekaj grenkega priokusa. Lahko rečem, da sem izjemno zadovoljen, saj sem si dokazal, da lahko dirkam in se borim z najboljšimi na največjih enodnevnih klasikah. Svetovno prvenstvo je bolelo. V karieri sem se naučil, da ne smeš nikoli odnehati. Leta 2013 sem že skoraj postavil kolo v kot, ampak sem potem še vedno vztrajal, verjel, da mi bo enkrat uspelo in po nekaj letih sem prišel nazaj na world tour level. Prav tako bom sedaj vztrajal, verjel in treniral, da bom v prihodnosti dosegel top rezultat. Sedaj, ko je glava trezna, sem vso jezo preusmeril v motivacijo, ki mi je po tej sezoni še narasla.

Ko gledam za nazaj, sem ponosen, kako se je moja kariera obrnila. Up, up, up, potem hladen tuš in počasi nazaj. Drugo leto se selim v  ekipo Jumbo Visma. Verjamem, da bom izpilil vse šibkosti, imel najboljši support v smislu opreme, prehrane, treningov in res komaj čakam, da vidim kam me bo peljalo.

Verjetno do te točke ne bi prišel brez nekaterih ljudi, ki so mi pomagali ravno v najtežjih trenutkih. Takrat, ko nisem več vedel kaj naj sam s sabo. Tem, ki mi niso obrnili hrbta in verjeli vame – veste kdo ste. Seznam je dolg, ampak nekaj vas moram omeniti. Miran Kavaš, s katerim sva začela nazaj trenirati in graditi korak za korakom moje fizične in psihične sposobnosti. Dejan Bajt, ki me je priporočal ekipi Amplatz BMC, da sem sploh imel ekipo za 2014, sicer bi bil brez ekipe. Ekipi CCC, ker so mi ponovno odprli vrata v svet profesionalnega kolesarstva. Ekipi Bahrain Victorious, s katero sem utrdil svoje mesto v World Tour-u. V teh štirih letih sem se veliko naučil. Hvaležen sem za to izkušnjo in vso podporo, ki so mi jo nudili. Vsi prijatelji, s katerimi smo že od malih nog skupaj in me podpirajo že od začetka moje kariere. Družini. Idriji. In Urši. Šla sva skozi nekaj težkih trenutkov, ampak sva oba verjela, videla svetlo luč na koncu tunela, skupaj vztrajala in nama je uspelo.

Sezone je konec, nova se bo kmalu začela. Star bom “že” 33 let, ampak na to ne gledam kot da sem star. Mislim, da če o tem premišluješ, sam sebe postaraš. Dokler bodo noge dobre, glava na mestu, je vse mogoče. Če vztrajaš in verjameš. Grem na novo pot. Tako, za katero verjamem, da bo uspešna in komaj čakam, da se vse začne.

Rad bi se zahvalil vsem, ki ste me spremljali, navijali ob težkih in lepih trenutkih. Potrudil se bom, da bomo skupaj še naprej uživali v kolesarstvu.