Posted on Leave a comment

Tour po Tour-u v številkah

To je bil moj drugi nastop na Tour-u in sedmi nastop na Grand Tour-u. Res, da nisem imel idealnih priprav za nastop na Dirki po Franciji, saj so bile po padcu na Giru vse dirke pod velikim vprašajem, prav tako tudi pripravljenost. Ampak zaradi različnih bolezni in poškodb sotekmovalcev sem dobil mesto v ekipi za Tour. Za to sem izredno hvaležen in ponosen. S svojim nastopom sicer nisem ravno zadovoljen, saj mi ni uspelo biti v zmagovalnem pobegu oz. sem dosegel soliden rezultat le na kronometru. Še vedno iščem odgovore na vprašanja kaj sem naredil narobe. Gre za največjo dirko na svetu in za cilj se priprave začnejo že (vsaj) maja. Jaz sem za nastop na Touru izvedel last minute, poškodba zapestja me je ovirala, da bi lahko prej opravil višinske priprave – ki so, kot zdaj vidim nujne za nastop na Touru, vsaj zame. Prav tako je bilo malo premalo časa za psihološko pripravo na največjo dirko. Pred dirko sem verjel, da lahko gre vse brez problemov, ampak se je iz dneva v dan videlo kako težka je dirka in da ne bo nič lažje. Brez ustrezne priprave na Tour imaš lahko vedno več slabih dni kar potem začne vplivati na motivacijo in fokus. Za ilustracijo in iz lastnega firbca sem zbral nekaj statistik, ki malo opišejo v kakšnih razmerah smo letos kolesarili 🙂

6. etapa: Binche – Longwy: Težka etapa. Pobeg na pobeg. Skakalo se je 1h 45min (oz. 87 km), povprečna hitrost 49 km/h, povprečni watti 279/360 NP (avg.).

12. etapa: Briançon – L’Alpe d’Huez: Noro! Kakšno vzdušje. V zraku švic in alkohol. Vive le Tour 😊

15. etapa: Rodez – Carcassonne: Izjemno vroča etapa. Povprečna temperatura 40°C, maksimalna pa 45°C.

16. etapa: Carcassonne – Foix: Prav tako zelo vroča etapa z dodatkom visoke stopnje vlažnosti (povprečna temperature 37°C, maksimalna pa 41°C. Na fotki stopala po 5-urnem kuhanju v šprintarcah.

18. etapa: Lourdes – Hautacam: 4036 višinskih metrov. Zmagovalec je na cilj prišel po 4h, jaz pa s 35-minutnim zaostankom. V disco groupi sem obračal povprečno 254 wattov/299 NP (avg). Time limit je bil 40 min.

21. etapa: Paris La Defense – Paris (Champs-Elysees): Kofirajd do Elizejskih poljan. Prvo uro in 50 min (oz. 50 km) povprečna hitrost 27,8 km/h.

Najhitrejši sem bil v 9. Etapi: 96 km/h.

Spodaj je še graf maksimalnega srčnega utripa čez vse etape. Kot vidite, so prosti dnevi zelo potrebni in zaželjeni 😊

Foto: Sprint Cycling, Poci’s Pix, osebni arhiv

Posted on Leave a comment

Sezona 2022

Priprave na novo sezono so že v polnem teku. Ekipa Bahrain-Victorious se je za 14 dni zbrala v španski Altei in pričela s pripravami za sezono 2022. Po jesenskem počitku in pripravljen na nove izzive se je oglasil tudi Jan: 

»Sezona 2022 je v polnem zamahu. Po dolgem odmoru v oktobru, sem z novembrom že začel trenirati. Seveda so bili prvi dnevi namenjeni temu, da se je telo spet navadilo na aktivnosti. Vse je potekalo v zmernem tempu. Kot vsako leto, mesec november in december izkoristim tudi za druge športe kot so tek, pohodi, MTB, tek na smučeh (če so vremenski pogoji) in vaje za stabilizacijo trupa, ki jih delam vsak drugi dan. Veliko poudarka namenim tudi dihalnim vajam in strečingu, saj lahko v nasprotnem primeru, ob tako raznolikih športih hitro pride do kakšne poškodbe.

Trenutno se nahajam na ekipnih pripravah v Španiji. Z ekipo bomo tukaj slaba dva tedna. Opravili smo vse zdravstvene preglede, sestanke glede programa dirk, spoznali nove člane ekipe in izkoristili sončno vreme za dobre treninge. Priprave se sicer počasi že zaključujejo in moram reči, da sem izjemno zadovoljen s trenutno pripravljenostjo, sploh za ta čas. Ko pridem domov, bom verjetno opravil še nekaj treningov. Med prazniki bom vse skupaj malo pustil in si vzel nekaj dni aktivnega počitka, saj me v januarju in februarju čaka še veliko priprav v toplih krajih. Vesel sem, da se počutje izboljšuje. Motivacije ne manjka in že komaj čakam prve dirke.«

Foto: Osebni arhiv & Bettini Photos

Posted on Leave a comment

Umetnost pobega

»Skoki, napadi, pobegi. Verjetno ste večkrat na dirki videli, da se v začetku etape izoblikuje manjša skupina, ki nato drvi proti cilju da bi presenetila glavnino. Večkrat je tako, ampak ne zmeraj. Jaz v tem vidim dva scenarija. Prvi je ta, da so v pobegu ekipe, ki se hočejo samo “dokazati” sponzorjem oziroma biti v pobegu, da bi bili v središču pozornosti, saj to pomeni kar veliko televizijske minutaže. Po navadi so taki pobegi že vnaprej obsojeni na rezultatski neuspeh. Tudi etape so po profilu takšne, da bo na koncu najverjetneje odločal šprint glavnine. V takšen pobeg ni težko priti, ampak si po navadi ne moreš obetati dobrega rezultata. Največkrat so v takšnih pobegih kolesarji manjših ekip, saj je za njih taka medijska prepoznavnost pomembna. To so na primer ekipe, ki so bile povabljene na Grand Tour (ekipe »2. lige« oz. ProContinental). Že na štartu čutimo, da ni tiste živčnosti, ker vsi vemo, da bodo šprinterske ekipe vzele etapo pod kontrolo. Res pa je, da kolesarji ki bežijo v takšnih etapah, porabijo v primerjavi z glavnino veliko več energije. Za glavnino je to lahko nekakšen »rest day«, medtem ko je za ubežno skupino to zelo težak in dolg dan, ki se bo verjetno končal brez vidnejšega rezultata. Vendar to ni pravilo. Se je že zgodilo, da se je glavnina zakalkulirala in je pobeg uspešno prišel do cilja. Vedno obstaja vsaj 1% možnosti za uspeh, zato poskusiš. Ta 1% možnosti se je meni nasmihal na dirki Paris-Nica leta 2020 (5. etapa). Bežal sem več kot 200 km, na koncu ostal sam v ospredju, vendar me je glavnina ujela 50 m do cilja. Ta etapa me še danes malo muči, ampak sem se iz tega veliko naučil. Moraš poskusiti, če ne, ne boš vedel kako bi bilo. Lahko bi rekel, da se je trud poplačal še isto sezono, ko sem na Giru d’Italia dosegel svojo prvo Grand Tour zmago – iz pobega. Pobegi so kot kinder surprise, nikoli ne veš kaj boš dobil.

Drugi scenarij so etape, ki so »narejene« za pobege in tako imajo ubežne skupine kar veliko možnosti za uspeh. Tudi v tem primeru je vse le kalkuliranje, ali bo pobeg res prišel do cilja ali ne. Lahko se zgodi, da ena ekipa zamudi pobeg in bodo morali vleči na čelu glavnine cel dan, saj nočejo izpustiti priložnosti za etapni uspeh. No, največkrat je v takšnih etapah tako, da se že na štartu ve, da bo vojna za pobeg. Vsak kolesar in vsaka ekipa si želi etapne zmage. Ampak ključno vprašanje je: kako priti v pobeg. Odgovor pa: zelo težko. Skoraj nemogoče je napovedati kdaj bo pobeg šel, na kateri točki dirke, na katero kombinacijo kolesarjev moraš biti pozoren itd. Letos se je na dirkah večkrat zgodilo, da pobeg ni šel več kot 60 km. Kdaj tudi 80 km ali 100 km. To pomeni 100 km dirkanja skok na skok, in vsak napad je izničen. Lahko se zgodi, da je v odspredju že 15 kolesarjev in se glavnina že malo ustavi, ampak ena ekipa zamudi, posameznik te ekipe se poskuša preseliti v ubežno skupino, glavnina mu ne dovoli, kar pomeni da vse pride nazaj skupaj. Ves trud je bil zaman. Vse gre spet na novo.

Če te ekipa zadolži, da pobeg ne sme brez tebe, potem je na tak dan to kar težko izvesti oz. moraš imeti tudi veliko sreče. Če preveč napadaš in skačeš, izgubiš veliko energije in te po domače zakisli. Po navadi ravno v ključnem trenutku. Če si že utrujen in pobeg še ni šel, potem ti tudi v pelotonu ni lahko, saj grupa leti več kot 50 km/h. Odvisno je tudi od profila etape. Če veš, da bo prvih 5 km ravnih in nato klanec, je bolje čakati. Če v prvih 5 km že potrošiš energijo za 3 skoke in je pobeg neuspešen, se hitro zgodi, da boš na klanec plačal in zaostal za glavnino, saj ne moreš slediti, ker si porabil preveč energije prej. V tem primeru si že nekako izločen iz boja za etapno zmago. Sam vidim, da se je mogoče v zadnjem letu ali dveh močno povečala borba za v pobeg. V nekaterih etapah res ne vidiš konca akcije. Vsaka ekipa hoče imeti predstavnika v pobegu, ampak da do tega res pride, se lahko potrebuje vsakič več kot eno uro. Na koncu je tako: če se skače eno uro, to pomeni en skok na minuto/dve, torej je že v prvi uri dirkanja cca 30 skokov. Če bi bil vsakič zraven, potrošiš toliko energije, da tudi če ti nakoncu uspe pobeg, nimaš več pravih nog za finale oz. da bi se potegoval za najvišja mesta.

Pobegi so zame super, uživam ko je akcija. Ko me ekipa določi, da moram oz. poskušam biti v pobegu, sem kar malo živčen, saj ne vem ali mi bo uspelo, ali bom imel dovolj sreče, da bom na pravem mestu ob pravem času. Velikokrat sme udeležen v pobegih – ali se gre za etapni uspeh ali kot pomoč ekipe. Vedno je boljše, če ima ekipa enega predstavnika spredaj, že zaradi tega, da njim ni treba delati v skupini zadaj.

Vse kar sem napisal je zelo na splošno. Dinamiko pobegov je težko opisati na kratko, saj je v enačbi za uspeh toliko dejavnikov in različnih kombinacij, ki jih ne moreš predviditi. Lahko rečem samo to, da ni tako lahko biti v pobegu, saj nikoli ne veš kaj načrtjujejo druge ekipe in hitro lahko potrošiš preveč energije.«

Foto: Bettini Photo, Chris Auld Photography

Posted on Leave a comment

Pomočnik – 2. del

“Pride nov dan, nova etapa. Recimo, da gorska, po nekaj ravnih. Največji strah kolesarjev, ki niso dobri na klanec. Morda si mislite, da ko pride grupeto (op. zadnja večja skupina tekmovalcev na dirki) v cilj, so to kolesarji, ki so malo bolj leni in hočejo počivati. Ja, pride kdaj, da si malo spočiješ, ko zaostaneš, ampak po navadi ni tako. Večina kolesarjev v ozadju ima velike borbe sami s sabo, da sploh pridejo do cilja.

Primer etape. 180 km in 4 težji klanci. Klanec od štarta. Veliko ekip hoče v pobeg in tempo je visok. Večina kapetanov in dobrih hribolazcev je recimo na 70% svoje moči. Ostali, predvsem slabši na klanec, so že na temu klancu na 110% moči, grizejo, trpijo in se borijo samo za obstanek v pelotonu. Za vse tiste, ki odpadejo že na prvi klanec, to največkrat pomeni, da bodo morali s to grupo do konca. Za njih je ta tempo ubijalski, mogoče isti kot za kapetane na zadnji klanec. Za te kolesarje to pomeni 180 km “filtra” do cilja. Včasih se tudi sam znajdem v taki skupini. Na primer, po veliko dela v prejšnih etapah ali, če sem bil v pobegu en dan prej. Lahko vam rečem, da je psihično kar naporno, saj ne veš, kdaj te bo počesal časovni limit in boš moral zapustiti dirko. Čeprav nočeš domov, grizeš in grizeš čez prelaze, 180 km v upanju, da bo 35 minut zaostanka dovolj, da ostaneš na dirki.

Na srečo nisem tako slab kolesar na klance, mogoče sem v zadnjih letih še napredoval. Rad bi nekako razčistil, da vsak kolesar ki štarta world-tour dirko, je kolesar, ki je vreden občudovanja. Veliko jih vidi samo zmagovalce v etapah, ampak v teh grupah zadaj, so kolesarji – pomočniki, ki so v prejšnih etapah umirali in potrošili vse moči za kapetane, jim nosili bidone, hrano, rezali veter, jim pomagali, da so v ospredju, da bi porabili čim manj moči. Samo za kapetana in ekipo, čeprav se vsi zavedamo, da je lahko naslednji dan peklenska etapa in ga bomo naskrali. V taki skupini se znajdejo tudi šprinterji, kolesarji, ki so slabši na klanec, specialisti za pobege in ostali. Nikogar ni za podcenjevati.

So tudi dnevi, ko gre vse narobe. Se trudiš, ampak ne moreš. Hočeš, ampak ne gre. Pridejo dnevi, ko ni tvoj dan. Imaš že 14 etap v nogah, in nato še slab dan. To je zadnje kar si želiš, še posebej, če je to gorska etapa. Po taki etapi se največkrat težko sprijaznim, da je bil slab dan. Največkrat sem razočaran, ker nisem mogel pomagati ekipi. Lahko bi si preprosto rekel, da ni bil moj dan in pika. Ampak ne, nekako čutim, da sem pustil ekipo na cedilu. Da smo le ljudje, ki treniramo po 100 ur na mesec da bomo ready za Grand Tour (op. Giro d’Italia, Tour de France, Vuelta Espana) pride šele čez nekaj ur, ko se sprijazniš, da je bil slab dan. Preprosto kdaj telo ne pusti in te ustavi. Ni to PlayStation. Takrat se moraš sprijazniti da danes ni tvoj dan, vseeno priti do cilja, hitro spet na vse terapije, večerjo, sestanek, upati na dober spanec in gasa v novo etapo.

Po navadi je na sporedu ena 230 km dolga etapa in si kar malo živčen kakšno je počutje. Na dan tako dolge etape je po navadi treba budilko nastaviti že na 7:00. Se zbudiš, mogoče z enim očesom še spiš, noge bolijo, ampak nekako ti uspe priti do kopalnice, se umiješ, upaš, da se malo prebudiš z mrzlo vodo. Odgrneš zavese, vidiš da je zunaj dež, ampak veš, da etapa dolga 230 km ostaja nespremenjena. Pri meni je skoraj vedno tako, da imam po slabem dnevu potem dober dan.

Kar naenkrat smo že skoraj na koncu Grand Toura in z enim očesom že malo odštevaš dneve. Noge pečejo iz dneva v dan, tempo pa je isti, če ne še hujši. Vsak dan iste naloge, isti stres in borba za tisto pozijo – 21 etap, vsak dan, 5h koncetracije, fokusa. Lahko je samo en ovinek usoden. Narobe ga odpelješ in kapetana lahko to stane dobre uvrstitve na dirki. Pride zadnja etapa, kjer čutiš, da je nekaj posebnega v zraku. Ko prečkaš ciljno črto, je kar veliko olajšanje. Sledi podium, prvi trije in najmočnejši na tisti dirki, ampak jaz vidim vse kolesarje, ki so prišli do zadnje etape kot zmagovalce. Zelo jih spoštujem, od zmagovalcev, hribolazcev, šprinterjev, slabših na klanec, saj vem kako je. Samo, da prečkaš zadnjo ciljno črto v 21. etapi, si moral skozi veliko pasti, mrazu, dežja, včasih tudi snega, vročino, tehnične ceste, strme spuste in prelaze.

Sam sem se sprijaznil, da nikoli ne morem zmagati Grand Toura, ker nisem tak tip kolesarja oziroma nimam take genetike. Moje predispozicije mi omogočajo, da dobro peljem kronometer in sem hiter na krajše klance, ki se pojavljajo na belgijskih klasikah. Prišel sem tudi do spoznanja, da lahko dobro opravljam vlogo pomočnika. Tega se največkrat ne vidi po TV-ju in se dejansko občuti samo med nami kolesarji. Če sem lahko omogočil kapetanu, da je zaradi mene na podiumu, je to meni osebno velika čast in sem ponosen. Tako kot so kapetani ponosni na nas in so nam hvaležni, čeprav pridemo v nekaterih etapah 45 min za njimi skozi cilj, ko so oni že stuširani. Mi pa verjetno še bolj utrujeni od njih, ko so se borili za etapno zmago. Po koncu, si sežemo v roke, hvala za opravljeno delo, good job. Spet sem ready in motiviran, da pomagam še bolj.

Za zaključek bi rad izpostavil še to – da ne bo kdo dobil napačnega vtisa, da je kapetanom postlano z rožicami. So najmočnejši kolesarji na dirki in tudi oni grejo čez svoje borbe. V tem blogu sem želel le predstaviti kako izgleda delo pomočnika, behind the scenes, saj to najbolje poznam. Leaderji nosijo pritiske in veliko več odgovornosti, saj morajo dosegati top rezultate. Mi smo le tukaj, da jim to olajšamo.”

Foto: Bettini Photos

Posted on Leave a comment

Pomočnik – 1. del

“Rad bi vam nekako razložil nalogo pomočnikov v pelotonu. Vsi vemo, da je zmagovalec le eden, ampak za tem zmagovalcem stoji kar nekaj ljudi, da lahko določen leader zaključi z dobrim rezultatom. Najprej bi rad izpostavil mehanike – da kolo deluje celo dirko/etapo, maserje/fizioterapevte – da so noge kar se da sveže, kuharja – da je pašta skuhana, nutricist – da dovolj napolnimo glikogenske zaloge in razporedimo pravilno prehrano čez celo etapo, trenerji – da smo na dirkah dobro fizično pripravljeni, športni direktorji – pravilna taktika in določanje nalog (po navadi jih imajo prav pomočniki največ), management – ki skrbi za logistiko (ki je ni malo), sestavljanje ekipe in določanje programa dirk. Ampak to je le zelo površinski opis nalog posameznika. Leader ekipe ima le en cilj, zaključiti z najboljšim rezultatom, pomočniki pa mu morajo omogočiti najboljše izhodišče.

Poznamo več pomočnikov. Za ravnino, hrib, šprint. Vsak ima zelo pomenbno nalogo, saj jim po navadi leaderji zaupajo in pomočnik mora narediti vse, da leader pride do dogovorjene točke čimbolj spočit. Napaka pomočnikov, lahko stane celotne ekipe dobrega rezultata. Zelo pomemben je ekipni duh. Vsi smo profesionalci in vsak se dobro zaveda svoje naloge. V modernem kolesarstvu ni več lahke etape. Lahko, da na papirju izgleda profil etape raven in predvidevaš, da se bo zaključilo s šprintom. Ampak v resničnem svetu je vse bolj zakomplicirano. Borba za pozicije se v določenih ravnih etapah začne že 50 km do cilja. Pridejo etape, kjer so ceste lepe, široke, brez krožišč, tehničnih ovinkov, tako rečeno brez pasti. Take etape so dokaj “lahke” in brez stresa. Ampak takih etap je 5%. Večinoma gremo skozi ožje ulice, ovinke, krožišča, kjer se grupa raztegne toliko, da je razdalja med prvim in zadnjim v pelotonu lahko tudi več kot 500 m. Ekipe si nikakor ne želijo imeti kolesarja na zadnji poziciji.

Če se zgodi padec, oziroma se skozi krožišče peloton strga, bi morala celotna ekipa narediti lead-out, da bi kapetana pripeljala v ospredje. Kdaj to tudi ne gre, ker grupa v zadnjih kilometrih leti 60-65 km/h in hitreje je že težje iti. Prvo pravilo vseh ravnih etap je imeti kapetana v prvih pozicijah, da se izogne skupinskemu padcu, ali da ne ostane v ozadju in dobi zaostanek. Moja naloga v takih etapah je, da režem veter ekipi, kdaj tudi že 50 km do cilja. In to samo zato, da pride kapetan, v zadnje 3 km v ospredju, in največkrat brez uspeha v etapi – kar se tiče GC leaderjev v ekipi. Borba za pozicije je velika. Vseh 180 kolesarjev hoče biti tam, in ko vidiš da se prebijajo druge ekipe naprej, nočeš zgubiti pozicije, kar pomeni, da moraš iti še hitrej od njih. Vozimo se na cm eden zraven drugega, veliko je dotika, in hitro se lahko kaj zgodi.

V pelotonu je tudi manj spoštovanja v primerjavi z nekaj leti nazaj. Več je pritiska ekip, sponzorjev, in vsak hoče opraviti svoje delo 100%. Mislim, da bi večkrat morali razmišljati s svojo glavo, ampak s pulzom čez 180 je težko jasno razmišljati in veš le, da moraš opraviti svoje delo 100% in brez napak. Zame so takšne etape najbolj stresne, saj porabim veliko energije, in imam kar pomenbno nalogo, da ne naredim nobene napake. Jaz ne pridobim nič, tudi če je kapetan v ospredju. Zavedam pa se, da če naredim napako in z ekipo ostanemo zadaj, kapetan zaostane, je moja napaka in sem pustil ekipo na cedilu.

Nisem še spoznal kolesarja, ki se pomočnikom ne bi zahvalil. Vsak kapetan ekipe se ne le enkrat, ampak večkrat po etapi zahvali vsem. Ne le kolesarjem, ampak tudi osebju, ki nam stoji ob strani. Po etapi, če smo vse naredili pravilno, smo vsi veseli in komaj čakamo nov dan. Tisti dan pozabimo kaj bo, in uživamo v urah, ki so nam ostale do spanja. Verjetno 2h vožnje z avtobusom do naslednjega hotela, sledi masaža, fizioterapija, kdaj tudi osteopat. Približno dve uri terapij. Že je čas za večerjo, kjer nikoli ne jemo posebej, ampak kot ekipa. Največkrat je večerja recimo ob 22:00. Nato gremo v sobe, kjer se poskušaš čimprej uspavati, kar je kar težko po pozni večerji.«

(se nadaljuje)