Posted on Leave a comment

TDF 2022

Vsako leto si kolesarski manijaki prve tri tedne meseca julija rezerviramo in ne načrtujemo prav veliko drugih obveznosti. Tudi letos ni bilo nič drugače. Če izvzamemo Dirko po Italiji, se težko pričakovanje na največjo dirko vleče že vse od ardenskih klasik.

Syukovi navijači smo se v prvem delu sezone sicer bolj osredotočili na Dirko po Italiji, ki pa jo je Jan zaradi poškodbe in zloma zapestja na žalost predčasno končal. »Eh, bu šau pa na Tur de Frans,« je bil eden izmed prvih komentarjev v hotelu v Budimpešti, ko smo izvedeli za Janovo poškodbo. In res je bilo tako. Sreča v nesreči je bila, da je rehabilitacija potekala po planu, ekipo Bahrain Victorious pa je v mesecu pred začetkom dirke zdesetkalo tudi zdravstveno stanje nekaterih tekmovalcev, ki so bili v prvotni postavi ekipe in pripravljeni na »grand départ«.

Skratka. Šli smo na Tour. Prvič. In ker lahko rečem, da smo obredli že kar nekaj dirk, sedaj tudi potrjujem: Tour de France je največja dirka na svetu. V Franciji smo bili devet dni, ogledali smo si dve etapi v Alpah, zgrizli par epskih vzponov s kolesom, Thule rikšo ter rikšarjem v njej in se nasplošno imeli super. Ugotovitev, do katere sem prišel, je ta, da je Tour de France v resnici več kot le enaindvajset etap, več kot tri tedne dirkanja na polno in več kot rumena, pikčasta, zelena in bela majica. Tour de France je tradicija, ki je v francosko družbo vtisnjena bolj močno kot je Planica v slovensko. To se vidi na vsakem koraku, tudi tam, kjer dirka ni potekala. Na vseh malo daljših klancih te na desni strani vsak kilometer spremljajo oznake z rumenimi grafikami, ki označujejo razdaljo do vrha vzpona in povprečen naklon naslednjega kilometra, ki te kot kolesarja še čaka na poti. Tradicije pa Francozi ne spoštujejo le na etapah dirke, ko ob vrčih piva razgreto tulijo »allez« na vse, kar je samo podobno kolesu. Opazna je razlika spoštovanja kolesarjev (tudi rekreativnih) s strani voznikov avtomobilov in ostalih dvoslednih vozil v prometu. Sprva smo si mislili, da gre za slučaj in bili prepričani, da trenutek, ko nas bo nekdo pozdravljal z iztegnjenim sredincem, ni več daleč. Vendar ta trenutek ni prišel. Še več. Prijazne geste so se iz dneva v dan stopnjevale in postale prej pravilo kot izjema. Jebi ga, Francozi se zavedajo, da kolesarji niso le Thibaut Pinot, Romain Bardet in ostali. Ampak tudi 50-letni Jacques, ki mu je mar za svoje zdravje in se po napornem delovnem dnevu malce zdiha in sprosti po lokalnih cestah.

Po dnevih, preživetih v Savojskih Alpah, je končno nastopil dan za 11. etapo s ciljem na vzponu Col du Granon. Mi smo karavano pričakali na vmesnem vzponu. Odločili smo se za zloglasni Col du Galibier. Proti željeni točki za ogled dirke smo se odpravili že zgodaj zjutraj in se prebili čisto do zapore ceste, od kjer z vozili na motorni pogon ni bilo več moč nadaljevati. Sledila je obvezna kavica in zajtrk, nato pa načrtovanje, kako bomo preživeli vseh šest ur do prihoda karavane. Ok, treba je priznati, da bi bilo brez starejšega Francoza, ki nas je založil z nekaj pivi, težje, tako pa so minute minevale vsaj malce hitreje. Nekaj minut po 15. uri se je zaslišalo brnenje snemalnih helikopterjev, le nekaj trenutkov za tem pa divji val navdušenja navijačev, ki se je razlegal po dolini. Prišli so. Prvi je bil Wout Van Aert. Zelena majica. Noro. Kmalu za njimi je mimo prineslo še skupino favoritov, ki jih je vlekel Tiesj Benoot. Kolo ali dva za njim Primož, takoj zadaj pa Tadej, ki je dobro uro za tem izgubil rumeno majico. Prvi so sicer res že odpeljali mimo, a vendar smo našega glavnega asa še čakali. Syuk se je prikazal kot strela z jasnega. Medtem ko na obrazih ostalih tekmovalcev ni bilo več zaznati pretirane volje do življenja, se je on smejal in nam podajal roke v »high five«. Klasika.

Sledili so še tekmovalci takoimenovane težje kategorije. Osebno se nisem mogel načuditi njihovi neomajni volji in borbenosti, ki so jo prikazovali. Nekateri izmed njih so bili vidno na koncu z močmi, a so vseeno gorske etape končali znotraj časovnega limita. Borbenost večine kolesarjev, ki so po navadi v boju za zeleno majico, ostaja v časih, ko so cenjeni le zmagovalci, velikokrat prezrta. Zato smo tudi za težkokategornike v tem primeru navijali enako zagnano kot za prve na poti proti cilju.

Naš drugi dan dirke oziroma 12. etapa je minila precej manj hektično kot dan prej, ko smo se po prizorišču še začetniško lovili. Odločili smo se, da karavano pričakamo na še enem od legendarnih prelazov na Dirki po Franciji. Odpravili smo se na Col de la Croix-de-Fer, katerega zadnji del smo tik pred zaprtjem cestišča tudi prekolesarili. Nepozabno in lepo. Lokacija ogleda 12. etape je bila predvsem z gledišča obiskovalca veliko bolj prijazna kot dan poprej, saj smo bili stacionirani približno šest kilometrov pod vrhom vzpona v smučarskem središču Saint-Sorlin-d’Arves. Že sam naziv smučarskega središča nas je navdajal z optimizmom, da bo prosti čas pred prihodom kolesarjev tu lažje preživljati. In tudi res je bilo tako. Nasproti pozicije, ki smo si jo izbrali za ogled dirke, je stala picerija, v kateri smo se okrepčali in pogasili žejo po kolesarski ekspediciji. V zraku se je čutila napetost, ljudje so rajali in vse je bilo nared za prihod karavane. Tudi množičnost obiska je bila na 12. etapi zaradi dneva Bastilije, ki je francoski državni praznik, znatno večja. Po begu, ki je nato tudi uspel izpljuniti zmagovalca etape, je kmalu prišel tudi peloton, v katerem je bilo še približno šestdeset kolesarjev. Veliko izmed njih vidno izmučenih, saj je oster tempo narekovala ekipa Jumba Visme. Med njimi sva s kolegom komaj opazila tudi Jana, ki je glede na močan tempo držal še vedno zelo dobro pozicijo v skupini. Ko smo že mislili, da nas je ob huronskem navijanju spregledal in preslišal, pa je Syuk dvignil roko in nakazal, da tudi tokrat nismo zastonj kričali »grimaaa Syuuuuk!!!« Ko se je prah za glavnino malce polegel, smo seveda navijali tudi za težko topniško orožje v ozadju, nato na zaslonu pogledali prenos etape in se kmalu za tem spustili v dolino. 

Pozno zvečer smo nato obujali spomine na zadnja dva dneva in etapi, ki smo si ju ogledali. Ob pogovoru sem v mislih začel primerjati Dirko po Franciji z ostalimi velikimi dirkami, ki sem jih dotlej že obiskal. Po videnem se lahko absolutno strinjam, da je to eden največjih športnih dogodkov na svetu in mu v svetu kolesarstva ni para. 

Da, televizijski prenos ponuja izjemne posnetke pokrajine, gradov in ostalih znamenitosti, a vendar je spremljanje dirke v živo nekaj posebnega. Nekaj posebnega je seveda tudi to, da najmočneje stiskaš pesti za kolesarja, ki je nekaj let nazaj kolo že skoraj pospravil v kot, danes pa zaradi trme in predanosti športu na dirki vseh dirk lahko posluša vzklike »grimaaa Syuuuuk!!!« 

Posted on Leave a comment

Syukow Awink

Bilo je enkrat v zgodnjem juniju, ko je Syuk izvedel, da bo po poškodbi treba zopet malo resneje zavrteti pedala. Obetal se je nastop na Dirki po Sloveniji. Vedno pravi, da je nastopati na domači dirki poseben občutek. Tokrat naj bi si to še posebej želel. Razlog: trasa prve etape je zavila mimo njegove omiljene Idr’je. Še več. Etapa Idrije ni oplazila le za okras. Tukaj se je obetal tudi prvi resnejši preizkus pripravljenosti vseh, ki so navkreber nekoliko spretnejši. Dirka je namreč zavila čez idrijski lokalni vzpon – »Ad Fežnarja u Zadlug«.

To je bil več kot spodoben razlog, da smo z nekaj zanesenjaki skočili v akcijo in z možganskim neurjem prišli na idejo. »Zrihtejma Syukav awink«. Po kuloarih se je sicer slišalo, da je »rajda« bolj idrijska od »awinka«, pa vendar se je izkazalo, da je bil tudi »awink« čisto ok. Verjetno zato, ker je bil »Syukav«.

Skratka. Beseda je dala besedo in začele so se priprave. Organizacija navijaškega ovinka ima, mimogrede, predvsem na Dirki po Franciji že kar dolgo brado. Verjetno najbolj znan in pompozen je nizozemski ovinek, ki ga kolesarski privrženci organizirajo na legendarnem vzponu Alpe d’Huez in po pričevanjih kolesarjev zaradi glasnega navijanja bolj spominja na vojno fronto kot na kolesarsko dirko. Mi kakšnih bojnih apetitov nismo imeli, zato smo najprej identificirali nekaj najpomebnejših stvari, ki smo jih potrebovali. Elektrika, zvočnik, pivo, nekaj hrane ter mize, na katerih bo vse to postreženo. V bližini namreč ni nobene infrastrukture, ki bi obiskovalcem nudila požirek hladne pijače po napornem vzponu.

V tednu pred prvo etapo so tako stekla prva operativna dela pred izvedbo. Prvo na seznamu je bilo testno poizkušanje v lokalni pivovarni in izbira piva, ki bo na dan dirke teklo po grlih navijačev. Organizacijski odbor je bil že na prvi točki sklepčen za vse predloge, kar nas je navdajalo z optimizmom. Ostale stvari so tako stekle kot po maslu. Elektrika? Kljukica. Mize in stojnica? Kljukica. Zvočnik? Kljukica. Barva za navijaške napise? Kljukica. Hrana? No, tu se je za hip malce zataknilo in hitro odtaknilo, saj se je za žar mojstra ponudil nihče drug kot Syuk original. Janov starejši brat. Stvari so se odvijale v pravo smer. Na predvečer premierno izpeljanega Syukavga awinka je bila v zraku samo še ena stvar. Ličenje cestišča. Začetek, moram priznati, je bil precej klavrn, a se je zadeva na koncu, lahko rečem, sprevrgla v pravo malo mojstrovino. Cesta, našminkana v slogu prelazov iz največjih dirk je bila pripravljena na prihod kolesarjev.

Dan D je v dopoldnevu mineval dokaj mirno. Scena se je postavljala skladno s časovnico, avtomobili ekip in nekateri novinarji so prišli na prizorišče prvi. To je bil čas, ko smo še lahko malce v miru pokramljali in se pozabavali ob anekdotah, ki so nastale v času priprav na dogodek. Malce po 13. uri so po klančini nezadržno začeli prihajati navijači in podporniki, pa ne samo Janovi. Morda jim je na uho prišlo, da »pri Syukovih« strežejo pivo. Ne vem, samo razmišljam na glas. Ura se je bližala času prihoda, prešerno vzdušje pa je postajalo iz minute v minuto bolj radostno in po drugi strani tudi napeto. Aja, pozabil sem omeniti. Za češnjo na vrhu smetane smo sredi gostega bukovega gozda na starem LCD televizorju priskrbeli tudi prenos dirke v živo. »To je bolje kot na VIP-u«, si je v brk zamrmral starejši obiskovalec in srebnil naslednji požirek. Prav izpred zaslona se je nekaj minut pred prihodom zaslišalo: »Jan je napadel!«. V množici se je nato neartikulirano oglasilo še par pripadnikov sekte kolesarskih vernikov: »Dejma Jan!«, »Grima Syuk, dej nem vitra!«. Po napadu smo vsi potihoma upali, da bo uspel priti do nas prvi, ali pa vsaj v prvi skupinici. Na našo žalost se je nekaj trenutkov za tem Janov show odločil pokvariti nihče drug kot Pogačar. Ja, Tadej Pogačar. Njegovemu protinapadu sta mukoma sledila le še dva kolesarja in v tej zasedbi so se tudi kot prva skupinca pripeljali v Syukav awink. Ne, da navijači niso navijali. A v kolikor bodo fantje želeli zares doživeti vročico awinka, bodo vanj pač morali vstopti s Syukom.

Karavana je nato v presenetljivo hitrem tempu postopoma prečkala naše cestarske umetnine in se pognala naprej proti Postojni. Na »velikem platnu« si je kar nekaj navijačev prvo etapo pogledalo do konca in Janov prihod v cilj pospremilo z aplavzom. Kar nekaj navijačev, ki so prišli iz cele Slovenije, je potem spraševalo, kje bo Syukav awink naslednjič. Odgovor je bil enostaven: »Ne vemo kje, ampak bo!«