Avtor: JT Team

Sezona 2023 je že v polnem pogonu. Tudi sam sem imel prve tri mesece natrpan urnik, ki pa bi bil lahko še hujši. Čaka me nekoliko drugačen program kot sem ga bil navajen do sedaj. V ekipi se res posvečamo, da na dirke pridemo z ustrezno pripravo. Prejšne sezone sem bil navajen, da opravim zadnji trening kamp v januarju in nato dirke, dirke, dirke. Tokrat je vse skupaj drugače. Februarja sem preživel več kot 3 tedne pod vulkanom, na Tenerifih (El Teide). Vem kako je lahko gor dolgočasno, saj ni nič za početi. Mi smo trenirali zelo veliko, tako da mi je čas minil zelo hitro. Eno tretjino dneva smo preživeli na kolesu in zadnji teden sem že bil zelo utrujen. Govorimo o količini treninga, ki se po urah približa tudi Grand Touru 🙂 Ampak s super družbo smo kljub slabemu vremenu v prvih 10 dneh, vse spravili pod streho in uspešno naredili prvo pomenbno bazo za prve dirke in največji cilj letošnje sezone, Giro d’Italia.

Po pripravah sem odletel direktno v Belgijo na Opening Weekend. Vikend je bil pokazatelj, da smo opravili izjemno zimsko pripravo. Dve zmagi, drugo in tretje mesto. Ko vidiš, kako smo vsi dobro dirkali, si pomagali, spodbujali, dobiš novo motivacijo in hočeš še več. Čeprav je bilo težko, saj sem bil že več kot en mesec od doma, se ves trud poplača. Potem je nekaj kolesarjev zbolelo in potrebno je bilo prilagoditi program dirk. Tako sem vskočil na dirko Paris-Nica.

Verjetno ena najbolj stresnih enotedenskih dirk, ampak komaj sem čakal, da grem na štart tako prestižne dirke in s tako močno ekipo. Po prvih dveh dirkah v Belgiji, sem bil izjemno utrujen in mogoče nisem čisto prišel h sebi. Dirka se je začela v okolici Pariza, z nič kaj prijetnimi temperaturami in nervoznim začetkom. Hvala bogu smo vsi končali prvo etapo celi in zdravi. Vozili smo v ospredju, tako da smo bili 100% sfokusirani na ekipni kronometer. Obožujem to disciplino, ampak ko sem pogledal našo ekipo, sem vedel, da bo bolelo kot še nikoli prej. Aktualni svetovni prvak, 2x bivši svetovni prvak, zmagovalec Toura… Hitrost je bila neverjetno visoka in vsi smo trpeli od štarta do cilja za zmago. Uspelo nam je in bili smo pred odličnim izhodiščem za prvo gorsko etapo. Jonas je poskušal, ampak je bil tokrat Pogačar močnejši. Sledili sta dve ravni etapi, kjer smo visoko ciljali z Olavom. Po 4. in 2. mestu, je tudi on dokazal, da sodi med najboljše šprinterje in tako zmagal je v 5. etapi. Spet veselje. Naslednji dan je zmagala mati narava. Zaradi močnega vetra in burje, so organizatorji prekinili 6. etapo. Mislim, da je bila pravilna odločitev, saj vem kako je, ko piha nad 100km/h (sunki so bili tudi do 130km/h). Zadnji dve etapi sta odločale o skupnem zmagovalcu dirke. Sobotna etapa, s ciljem na klanec, je za pozabo. Na štartu sem se še počutil dobro, ampak že po prvem klancu, sem čutil, da se nekaj dogaja, da se nekaj kuha. Pobeg spredaj, jaz v grupi, ampak zaradi vročine (ja, Garmin je kazal tudi 32°C, skoraj 30°C spremembe glede na prvi dan), sem zakuhal. Tipično za prvi topel dan. Že v prejšnjih letih sem imel težave s tem. Počutil sem se izjemno slabo in nisem moral slediti glavnini. Z ekipo smo se odločili, da je bolje, če grem počasi do cilja v grupettu. Seveda sem si želel končati etapo, saj sta me v cilju čakala punca Urša in brat Sašo. Urše nisem videl že več kot 1 mesec in je bila odlična motivacija da končam etapo, čeprav sem med etapo razmišljal o odstopu, ker sem se tako slabo počutil. Vredno se je bilo potruditi. Žal ni bilo veliko časa, ampak izjemen občutek, ko po 1 mesecu trdega dela vidiš svoje bližnje. Po etapi so mi šle vse možne misli po glavi… kako bo šele naslednji dan, saj smo imeli še eno težko etapo. Ampak tudi to vem, da po slabem dnevu, si prej ali slej spet nazaj. Vsaj tako sem verjel. In ja, zadnja etapa, ki se šteje za najbolj težko, saj je rock’n’roll cel dan. Kratka etapa, zadnja priložnost za GC, etapna priložnost, pobeg… Šel sem v pobeg, kar je pomenilo, da sem se dobro regeneriral. Etapa je bila tako rečeno en dolg kronometer. All out do cilja. Oziroma zame do vznožja Col d’Eze. Glavnina klančarjev nas je ulovila na predzadnjem klancu in od tam naprej sem pomagal Jonasu, kar sem še lahko. Jonas je etapo končal na drugem mestu in kot tretji v GC. Seveda za zmagovalca Toura, je pričakoval več, kar je logično, ampak mislim, da je bil vseeno dober štart za ekipo in Jonasa. TDF je še daleč in verjamem, da bo tam zgodba drugačna. Tadej je pa ponovno dokazal, da je bil na tej dirki za en zobnik močnejši od ostalih.

Po etapi sem fokus takoj usmeril na naslednjo dirko, Milano-Sanremo. Po dveh dneh regeneracije, sem že tretji dan opravil uspešen trening in dobil občutek, da sem za malenkost boljše pripravljen kot teden prej. Na dirko sem šel izjemno motiviran, še posebej, ker smo imeli v ekipi Wouta. Že zmagovalec najdaljše dirke in tudi letos smo ciljali na zmago. Žal se dirka ni izšla po naših pričakovanjih, ampak je Wout iztržil ta dan največ kar je lahko. Plani so se začeli podirati z mojim padcem. Padec se je zgodil ravno pred prvim ključnim klancem – Cipressa. Zaradi znaka na cesti, ki označujem delo na cesti, se je kolesar druge ekipe zadnji trenutek umaknil, razumljivo, noče s 50km/h zadeti znak in verjetno je bil naravni instikt, da je zavil vame. Mene je žal odbilo na tla kot knofa iz hlač, bi rekli v mojih domačih krajih. Menjava kolesa in lovljenje pelotona. Klanec sem začel zadaj zadaj. In vem kako visoka je hitrost v tem delu dirke, tako da je bilo skoraj nemogoče priti nazaj. Prišel sem že na 10-15sec na vrhu Cipresse, ampak peloton je bil prehiter. Osebno razočaranje, ampak lahko bi bilo hujše. Vse je ok, nekaj odrgnin po telesu, par dni slabega spanja.  Ker je Giro glavni cilj sezone, je bilo potrebno opraviti nekaj aktivnega dopusta, saj sem v pogonu že od januarja. Če hočem biti mentalno in fizično prpravljen, je bil teden po MSR odličen čas, da sem opravil 8 dni brez posebnega programa in se vozil na kolesu po želji. Malo sem se vozil, užival in sedaj sem pripravljen na ponovni restart. Spet me čakajo 3 tedenske prirpave na Teidah, potem direkt na Liege-Baston-Liege in nato Giro. Komaj čakam, Primož je že v izjemni formi, in sem res navdušen, da mu pomagam po mojih najboljših močeh.

Foto: Getty Images, Cor Vos, POO, osebni arhiv

Novo leto tudi v kolesarskem svetu prinaša novosti in svežino. Sicer že dlje časa vemo kateri kolesarji ostajajo v istih ekipah in kateri bodo z novo sezono zamenjali barve, ampak kolesarske pogodbe so vezane na koledarsko leto in tako lahko kolesarji uradno šele s 1. januarjem pokažejo nove barve. Kolesarski navdušenci na dan novega leta na trnih spremljamo socialna omrežja, da ulovimo vse objave kolesarjev v novih dresih. V Syukovem taboru smo bili letos še posebej vznemirjeni, saj se je po štirih letih obetala konkretna sprememba na barvni lestvici. Tratnik je namreč od 1. januarja tudi uradno član ekipe Jumbo-Visma. Glede na prve vtise, ki jih je Jan o skoku k čebelam zapisal za ta blog, bo sezona 2023 zelo zanimiva in tudi mi komaj čakamo, da se začne.

»Off season je bil letos bolj umirjen. Preživel sem ga doma, brez dopusta v toplih krajih. V sezoni sem imeli veliko potovanj in prav na koncu sta me čakali še dve češnjici na vrhu torte (dolgi potovanji v Kanado in Avstralijo). Po pravici povedano, sem po koncu sezone videl samo domači kavč. Ob omembi avionov in kakršnihkoli potovanj sem dobil kar pike. Po dobrem mesecu na »off«, ki sem ga sicer vseeno preživel aktivno na MTB kolesu, sem bil mentalno in fizično pripravljen, da zaštartam novo sezono.

November je bil namenjen temu, da čimprej padem nazaj v ritem in počasi dvigujem pripravljenost. Treningi so potekali na nizkih obratih in v srednjem obsegu. Decembra pa smo že začeli malo bojl zares. Z novo ekipo smo bili tudi na 12-dnevnih pripravah v Španiji. Med božičnimi prazniki sem nadaljeval s treningi in kar naenkrat je že novo leto, ko gre za res. 1.1. – nove profilne fotke, tokrat v rumeno-črni preobleki in še uradno, akcija. Sedaj ni več počitka in drugih obveznosti. Moje življenje se sfokusira na dva meseca trdega dela, da bom pripravljen na prve dirke. Eat, train, sleep, repeat – tako nekako.

Dirkati začnem na Opening week-u v Belgiji: Omloop in Kuurne. Temu sledijo Strade Bianche, Milano-San Remo in etapna dirka po Kataluniji. Potem bom nastopil še na belgijski klasiki Liege-Baston-Liege, kjer bomo aktivirali noge pred največjim ciljem sezone – Giro d’Italia. Vse, kar delamo je usmerjeno v Giro. Tam hočem biti 100% pripravljen, da poskušamo zmagati s Primožem. Imamo močno ekipo, za vse terene in vsekakor smo favoriti za zmago. Ampak do tam nas čaka še veliko dela.

V ekipi Bahrain sem kolesaril zadnje 4 sezone, torej od leta 2019 do 2022. Lahko rečem, da so bila to zelo lepa leta, ki jih vsekakor ne bom pozabil. Skupaj smo dosegli kar nekaj lepih zmag, prav tako porazov, ampak iz the situacij sem se tudi največ naučil. Vse izkušnje mi bodo prišle prav v prihodnosti. Z letom 2023 sem postal novi član ekipe Jumbo Visma. Ko sem izvedel, da je ekipa zainteresirana, nisem veliko premišljeval in zelo hitro smo prišli do dogovora. Ko gledam njihov napredek v zadnjih letih, kako vsak kolesar stopi stopničko višnje, sem si tudi sam želel to izkusiti. Rad bi prišel do najboljše verzije samega sebe, da ko bom enkrat končal kariero, si ne bom imel kaj očitati, saj sem poskusil vse. Da je bil to moj maksimum. Trdno sem prepričan, da lahko v tej ekipi te želje tudi uresničim. Nudijo mi najboljšo opremo in materiale. Tudi prehrana je na najvišji ravni. Če lahko iz vsakega tega področja potegnem 1-2%, bo to že zelo veliko. Vidim tudi, da mi je zamenjava okolja zelo dobro vplivala na motivacijo. Novi ljudje, nova kultura, novi cilji in plani. Vse me je še dodatno motiviralo in komaj čakam nadaljevanje treningov in prve dirke.

Seveda bo moja vloga tukaj malo drugačna in bom večino časa pomočnik, ampak s tem nimam težav, saj je timski duh in zavedanje, da so za zmage zaslužni vsi člani v ekipi, zelo močno prisoten. Resnično komaj čakam, da se vse skupaj začne in da vidim, do kam lahko pridem.”

Sezona je bila uspešna, ampak z nekaj grenkega priokusa. Lahko rečem, da sem izjemno zadovoljen, saj sem si dokazal, da lahko dirkam in se borim z najboljšimi na največjih enodnevnih klasikah. Svetovno prvenstvo je bolelo. V karieri sem se naučil, da ne smeš nikoli odnehati. Leta 2013 sem že skoraj postavil kolo v kot, ampak sem potem še vedno vztrajal, verjel, da mi bo enkrat uspelo in po nekaj letih sem prišel nazaj na world tour level. Prav tako bom sedaj vztrajal, verjel in treniral, da bom v prihodnosti dosegel top rezultat. Sedaj, ko je glava trezna, sem vso jezo preusmeril v motivacijo, ki mi je po tej sezoni še narasla.

Ko gledam za nazaj, sem ponosen, kako se je moja kariera obrnila. Up, up, up, potem hladen tuš in počasi nazaj. Drugo leto se selim v  ekipo Jumbo Visma. Verjamem, da bom izpilil vse šibkosti, imel najboljši support v smislu opreme, prehrane, treningov in res komaj čakam, da vidim kam me bo peljalo.

Verjetno do te točke ne bi prišel brez nekaterih ljudi, ki so mi pomagali ravno v najtežjih trenutkih. Takrat, ko nisem več vedel kaj naj sam s sabo. Tem, ki mi niso obrnili hrbta in verjeli vame – veste kdo ste. Seznam je dolg, ampak nekaj vas moram omeniti. Miran Kavaš, s katerim sva začela nazaj trenirati in graditi korak za korakom moje fizične in psihične sposobnosti. Dejan Bajt, ki me je priporočal ekipi Amplatz BMC, da sem sploh imel ekipo za 2014, sicer bi bil brez ekipe. Ekipi CCC, ker so mi ponovno odprli vrata v svet profesionalnega kolesarstva. Ekipi Bahrain Victorious, s katero sem utrdil svoje mesto v World Tour-u. V teh štirih letih sem se veliko naučil. Hvaležen sem za to izkušnjo in vso podporo, ki so mi jo nudili. Vsi prijatelji, s katerimi smo že od malih nog skupaj in me podpirajo že od začetka moje kariere. Družini. Idriji. In Urši. Šla sva skozi nekaj težkih trenutkov, ampak sva oba verjela, videla svetlo luč na koncu tunela, skupaj vztrajala in nama je uspelo.

Sezone je konec, nova se bo kmalu začela. Star bom “že” 33 let, ampak na to ne gledam kot da sem star. Mislim, da če o tem premišluješ, sam sebe postaraš. Dokler bodo noge dobre, glava na mestu, je vse mogoče. Če vztrajaš in verjameš. Grem na novo pot. Tako, za katero verjamem, da bo uspešna in komaj čakam, da se vse začne.

Rad bi se zahvalil vsem, ki ste me spremljali, navijali ob težkih in lepih trenutkih. Potrudil se bom, da bomo skupaj še naprej uživali v kolesarstvu.

To je bil moj drugi nastop na Tour-u in sedmi nastop na Grand Tour-u. Res, da nisem imel idealnih priprav za nastop na Dirki po Franciji, saj so bile po padcu na Giru vse dirke pod velikim vprašajem, prav tako tudi pripravljenost. Ampak zaradi različnih bolezni in poškodb sotekmovalcev sem dobil mesto v ekipi za Tour. Za to sem izredno hvaležen in ponosen. S svojim nastopom sicer nisem ravno zadovoljen, saj mi ni uspelo biti v zmagovalnem pobegu oz. sem dosegel soliden rezultat le na kronometru. Še vedno iščem odgovore na vprašanja kaj sem naredil narobe. Gre za največjo dirko na svetu in za cilj se priprave začnejo že (vsaj) maja. Jaz sem za nastop na Touru izvedel last minute, poškodba zapestja me je ovirala, da bi lahko prej opravil višinske priprave – ki so, kot zdaj vidim nujne za nastop na Touru, vsaj zame. Prav tako je bilo malo premalo časa za psihološko pripravo na največjo dirko. Pred dirko sem verjel, da lahko gre vse brez problemov, ampak se je iz dneva v dan videlo kako težka je dirka in da ne bo nič lažje. Brez ustrezne priprave na Tour imaš lahko vedno več slabih dni kar potem začne vplivati na motivacijo in fokus. Za ilustracijo in iz lastnega firbca sem zbral nekaj statistik, ki malo opišejo v kakšnih razmerah smo letos kolesarili 🙂

6. etapa: Binche – Longwy: Težka etapa. Pobeg na pobeg. Skakalo se je 1h 45min (oz. 87 km), povprečna hitrost 49 km/h, povprečni watti 279/360 NP (avg.).

12. etapa: Briançon – L’Alpe d’Huez: Noro! Kakšno vzdušje. V zraku švic in alkohol. Vive le Tour 😊

15. etapa: Rodez – Carcassonne: Izjemno vroča etapa. Povprečna temperatura 40°C, maksimalna pa 45°C.

16. etapa: Carcassonne – Foix: Prav tako zelo vroča etapa z dodatkom visoke stopnje vlažnosti (povprečna temperature 37°C, maksimalna pa 41°C. Na fotki stopala po 5-urnem kuhanju v šprintarcah.

18. etapa: Lourdes – Hautacam: 4036 višinskih metrov. Zmagovalec je na cilj prišel po 4h, jaz pa s 35-minutnim zaostankom. V disco groupi sem obračal povprečno 254 wattov/299 NP (avg). Time limit je bil 40 min.

21. etapa: Paris La Defense – Paris (Champs-Elysees): Kofirajd do Elizejskih poljan. Prvo uro in 50 min (oz. 50 km) povprečna hitrost 27,8 km/h.

Najhitrejši sem bil v 9. Etapi: 96 km/h.

Spodaj je še graf maksimalnega srčnega utripa čez vse etape. Kot vidite, so prosti dnevi zelo potrebni in zaželjeni 😊

Foto: Sprint Cycling, Poci’s Pix, osebni arhiv