Posted on Leave a comment

Number Four

Ko se je Jan pridružil ekipi Jumbo-Visma, se je moral odločiti, katera številka ga bo zaznamovala v novi ekipi. Morda ste jo opazili natisnjeno na njegovem dresu.

Jan je izbral številko štiri.

Ko se je odločil za štirico, ni vedel, kakšen je globlji pomen te številke. Mi smo naredili domačo nalogo. Številka štiri je številka podpore, ravnotežja in predanosti.

Jan je odličen pomočnik, kar pomeni, da je njegova glavna vloga na dirkah nuditi podporo ekipnemu kapetanu. To pomeni voditi in ščititi kapetana pred kaosom, ki ga prinesejo kolesarske dirke.

V svoji kolesarski karieri je Jan izkusil vse. Dobro in slabo. Od tega, da je po le treh letih v profesionalnem športu podpisal pogodbo na najvišji ravni, pa do padca na najnižjo točko, ko se je boril z motnjami hranjenja in skoraj končal svojo kolesarsko pot. Preskoki iz ene skrajnosti v drugo so ga naučili, kako vzpostaviti in držati ravnovesje v življenju. Tako na kolesu kot tudi zasebno.

Tisti, ki Jana bolje poznamo, vemo, da je eden najbolj predanih kolesarjev v pelotonu. Dal bo vse od sebe. Za kapetana, za ekipo, za kolesarstvo.

Številka štiri je številka podpore, ravnovesja in predanosti. Ta kolekcija je poklon njemu, Janu Tratniku. Nosite jo s ponosom. Naj vas spominja na vrednote, ki stojijo za številko štiri.

Nakupuj tukaj!

Posted on Leave a comment

Čebela Syuk se javlja

Sezona 2023 je že v polnem pogonu. Tudi sam sem imel prve tri mesece natrpan urnik, ki pa bi bil lahko še hujši. Čaka me nekoliko drugačen program kot sem ga bil navajen do sedaj. V ekipi se res posvečamo, da na dirke pridemo z ustrezno pripravo. Prejšne sezone sem bil navajen, da opravim zadnji trening kamp v januarju in nato dirke, dirke, dirke. Tokrat je vse skupaj drugače. Februarja sem preživel več kot 3 tedne pod vulkanom, na Tenerifih (El Teide). Vem kako je lahko gor dolgočasno, saj ni nič za početi. Mi smo trenirali zelo veliko, tako da mi je čas minil zelo hitro. Eno tretjino dneva smo preživeli na kolesu in zadnji teden sem že bil zelo utrujen. Govorimo o količini treninga, ki se po urah približa tudi Grand Touru 🙂 Ampak s super družbo smo kljub slabemu vremenu v prvih 10 dneh, vse spravili pod streho in uspešno naredili prvo pomenbno bazo za prve dirke in največji cilj letošnje sezone, Giro d’Italia.

Po pripravah sem odletel direktno v Belgijo na Opening Weekend. Vikend je bil pokazatelj, da smo opravili izjemno zimsko pripravo. Dve zmagi, drugo in tretje mesto. Ko vidiš, kako smo vsi dobro dirkali, si pomagali, spodbujali, dobiš novo motivacijo in hočeš še več. Čeprav je bilo težko, saj sem bil že več kot en mesec od doma, se ves trud poplača. Potem je nekaj kolesarjev zbolelo in potrebno je bilo prilagoditi program dirk. Tako sem vskočil na dirko Paris-Nica.

Verjetno ena najbolj stresnih enotedenskih dirk, ampak komaj sem čakal, da grem na štart tako prestižne dirke in s tako močno ekipo. Po prvih dveh dirkah v Belgiji, sem bil izjemno utrujen in mogoče nisem čisto prišel h sebi. Dirka se je začela v okolici Pariza, z nič kaj prijetnimi temperaturami in nervoznim začetkom. Hvala bogu smo vsi končali prvo etapo celi in zdravi. Vozili smo v ospredju, tako da smo bili 100% sfokusirani na ekipni kronometer. Obožujem to disciplino, ampak ko sem pogledal našo ekipo, sem vedel, da bo bolelo kot še nikoli prej. Aktualni svetovni prvak, 2x bivši svetovni prvak, zmagovalec Toura… Hitrost je bila neverjetno visoka in vsi smo trpeli od štarta do cilja za zmago. Uspelo nam je in bili smo pred odličnim izhodiščem za prvo gorsko etapo. Jonas je poskušal, ampak je bil tokrat Pogačar močnejši. Sledili sta dve ravni etapi, kjer smo visoko ciljali z Olavom. Po 4. in 2. mestu, je tudi on dokazal, da sodi med najboljše šprinterje in tako zmagal je v 5. etapi. Spet veselje. Naslednji dan je zmagala mati narava. Zaradi močnega vetra in burje, so organizatorji prekinili 6. etapo. Mislim, da je bila pravilna odločitev, saj vem kako je, ko piha nad 100km/h (sunki so bili tudi do 130km/h). Zadnji dve etapi sta odločale o skupnem zmagovalcu dirke. Sobotna etapa, s ciljem na klanec, je za pozabo. Na štartu sem se še počutil dobro, ampak že po prvem klancu, sem čutil, da se nekaj dogaja, da se nekaj kuha. Pobeg spredaj, jaz v grupi, ampak zaradi vročine (ja, Garmin je kazal tudi 32°C, skoraj 30°C spremembe glede na prvi dan), sem zakuhal. Tipično za prvi topel dan. Že v prejšnjih letih sem imel težave s tem. Počutil sem se izjemno slabo in nisem moral slediti glavnini. Z ekipo smo se odločili, da je bolje, če grem počasi do cilja v grupettu. Seveda sem si želel končati etapo, saj sta me v cilju čakala punca Urša in brat Sašo. Urše nisem videl že več kot 1 mesec in je bila odlična motivacija da končam etapo, čeprav sem med etapo razmišljal o odstopu, ker sem se tako slabo počutil. Vredno se je bilo potruditi. Žal ni bilo veliko časa, ampak izjemen občutek, ko po 1 mesecu trdega dela vidiš svoje bližnje. Po etapi so mi šle vse možne misli po glavi… kako bo šele naslednji dan, saj smo imeli še eno težko etapo. Ampak tudi to vem, da po slabem dnevu, si prej ali slej spet nazaj. Vsaj tako sem verjel. In ja, zadnja etapa, ki se šteje za najbolj težko, saj je rock’n’roll cel dan. Kratka etapa, zadnja priložnost za GC, etapna priložnost, pobeg… Šel sem v pobeg, kar je pomenilo, da sem se dobro regeneriral. Etapa je bila tako rečeno en dolg kronometer. All out do cilja. Oziroma zame do vznožja Col d’Eze. Glavnina klančarjev nas je ulovila na predzadnjem klancu in od tam naprej sem pomagal Jonasu, kar sem še lahko. Jonas je etapo končal na drugem mestu in kot tretji v GC. Seveda za zmagovalca Toura, je pričakoval več, kar je logično, ampak mislim, da je bil vseeno dober štart za ekipo in Jonasa. TDF je še daleč in verjamem, da bo tam zgodba drugačna. Tadej je pa ponovno dokazal, da je bil na tej dirki za en zobnik močnejši od ostalih.

Po etapi sem fokus takoj usmeril na naslednjo dirko, Milano-Sanremo. Po dveh dneh regeneracije, sem že tretji dan opravil uspešen trening in dobil občutek, da sem za malenkost boljše pripravljen kot teden prej. Na dirko sem šel izjemno motiviran, še posebej, ker smo imeli v ekipi Wouta. Že zmagovalec najdaljše dirke in tudi letos smo ciljali na zmago. Žal se dirka ni izšla po naših pričakovanjih, ampak je Wout iztržil ta dan največ kar je lahko. Plani so se začeli podirati z mojim padcem. Padec se je zgodil ravno pred prvim ključnim klancem – Cipressa. Zaradi znaka na cesti, ki označujem delo na cesti, se je kolesar druge ekipe zadnji trenutek umaknil, razumljivo, noče s 50km/h zadeti znak in verjetno je bil naravni instikt, da je zavil vame. Mene je žal odbilo na tla kot knofa iz hlač, bi rekli v mojih domačih krajih. Menjava kolesa in lovljenje pelotona. Klanec sem začel zadaj zadaj. In vem kako visoka je hitrost v tem delu dirke, tako da je bilo skoraj nemogoče priti nazaj. Prišel sem že na 10-15sec na vrhu Cipresse, ampak peloton je bil prehiter. Osebno razočaranje, ampak lahko bi bilo hujše. Vse je ok, nekaj odrgnin po telesu, par dni slabega spanja.  Ker je Giro glavni cilj sezone, je bilo potrebno opraviti nekaj aktivnega dopusta, saj sem v pogonu že od januarja. Če hočem biti mentalno in fizično prpravljen, je bil teden po MSR odličen čas, da sem opravil 8 dni brez posebnega programa in se vozil na kolesu po želji. Malo sem se vozil, užival in sedaj sem pripravljen na ponovni restart. Spet me čakajo 3 tedenske prirpave na Teidah, potem direkt na Liege-Baston-Liege in nato Giro. Komaj čakam, Primož je že v izjemni formi, in sem res navdušen, da mu pomagam po mojih najboljših močeh.

Foto: Getty Images, Cor Vos, POO, osebni arhiv

Posted on Leave a comment

Pozdrav iz čebelnjaka!

Novo leto tudi v kolesarskem svetu prinaša novosti in svežino. Sicer že dlje časa vemo kateri kolesarji ostajajo v istih ekipah in kateri bodo z novo sezono zamenjali barve, ampak kolesarske pogodbe so vezane na koledarsko leto in tako lahko kolesarji uradno šele s 1. januarjem pokažejo nove barve. Kolesarski navdušenci na dan novega leta na trnih spremljamo socialna omrežja, da ulovimo vse objave kolesarjev v novih dresih. V Syukovem taboru smo bili letos še posebej vznemirjeni, saj se je po štirih letih obetala konkretna sprememba na barvni lestvici. Tratnik je namreč od 1. januarja tudi uradno član ekipe Jumbo-Visma. Glede na prve vtise, ki jih je Jan o skoku k čebelam zapisal za ta blog, bo sezona 2023 zelo zanimiva in tudi mi komaj čakamo, da se začne.

»Off season je bil letos bolj umirjen. Preživel sem ga doma, brez dopusta v toplih krajih. V sezoni sem imeli veliko potovanj in prav na koncu sta me čakali še dve češnjici na vrhu torte (dolgi potovanji v Kanado in Avstralijo). Po pravici povedano, sem po koncu sezone videl samo domači kavč. Ob omembi avionov in kakršnihkoli potovanj sem dobil kar pike. Po dobrem mesecu na »off«, ki sem ga sicer vseeno preživel aktivno na MTB kolesu, sem bil mentalno in fizično pripravljen, da zaštartam novo sezono.

November je bil namenjen temu, da čimprej padem nazaj v ritem in počasi dvigujem pripravljenost. Treningi so potekali na nizkih obratih in v srednjem obsegu. Decembra pa smo že začeli malo bojl zares. Z novo ekipo smo bili tudi na 12-dnevnih pripravah v Španiji. Med božičnimi prazniki sem nadaljeval s treningi in kar naenkrat je že novo leto, ko gre za res. 1.1. – nove profilne fotke, tokrat v rumeno-črni preobleki in še uradno, akcija. Sedaj ni več počitka in drugih obveznosti. Moje življenje se sfokusira na dva meseca trdega dela, da bom pripravljen na prve dirke. Eat, train, sleep, repeat – tako nekako.

Dirkati začnem na Opening week-u v Belgiji: Omloop in Kuurne. Temu sledijo Strade Bianche, Milano-San Remo in etapna dirka po Kataluniji. Potem bom nastopil še na belgijski klasiki Liege-Baston-Liege, kjer bomo aktivirali noge pred največjim ciljem sezone – Giro d’Italia. Vse, kar delamo je usmerjeno v Giro. Tam hočem biti 100% pripravljen, da poskušamo zmagati s Primožem. Imamo močno ekipo, za vse terene in vsekakor smo favoriti za zmago. Ampak do tam nas čaka še veliko dela.

V ekipi Bahrain sem kolesaril zadnje 4 sezone, torej od leta 2019 do 2022. Lahko rečem, da so bila to zelo lepa leta, ki jih vsekakor ne bom pozabil. Skupaj smo dosegli kar nekaj lepih zmag, prav tako porazov, ampak iz the situacij sem se tudi največ naučil. Vse izkušnje mi bodo prišle prav v prihodnosti. Z letom 2023 sem postal novi član ekipe Jumbo Visma. Ko sem izvedel, da je ekipa zainteresirana, nisem veliko premišljeval in zelo hitro smo prišli do dogovora. Ko gledam njihov napredek v zadnjih letih, kako vsak kolesar stopi stopničko višnje, sem si tudi sam želel to izkusiti. Rad bi prišel do najboljše verzije samega sebe, da ko bom enkrat končal kariero, si ne bom imel kaj očitati, saj sem poskusil vse. Da je bil to moj maksimum. Trdno sem prepričan, da lahko v tej ekipi te želje tudi uresničim. Nudijo mi najboljšo opremo in materiale. Tudi prehrana je na najvišji ravni. Če lahko iz vsakega tega področja potegnem 1-2%, bo to že zelo veliko. Vidim tudi, da mi je zamenjava okolja zelo dobro vplivala na motivacijo. Novi ljudje, nova kultura, novi cilji in plani. Vse me je še dodatno motiviralo in komaj čakam nadaljevanje treningov in prve dirke.

Seveda bo moja vloga tukaj malo drugačna in bom večino časa pomočnik, ampak s tem nimam težav, saj je timski duh in zavedanje, da so za zmage zaslužni vsi člani v ekipi, zelo močno prisoten. Resnično komaj čakam, da se vse skupaj začne in da vidim, do kam lahko pridem.”

Posted on Leave a comment

Ko odnehati ni ena izmed možnosti

Sezona je bila uspešna, ampak z nekaj grenkega priokusa. Lahko rečem, da sem izjemno zadovoljen, saj sem si dokazal, da lahko dirkam in se borim z najboljšimi na največjih enodnevnih klasikah. Svetovno prvenstvo je bolelo. V karieri sem se naučil, da ne smeš nikoli odnehati. Leta 2013 sem že skoraj postavil kolo v kot, ampak sem potem še vedno vztrajal, verjel, da mi bo enkrat uspelo in po nekaj letih sem prišel nazaj na world tour level. Prav tako bom sedaj vztrajal, verjel in treniral, da bom v prihodnosti dosegel top rezultat. Sedaj, ko je glava trezna, sem vso jezo preusmeril v motivacijo, ki mi je po tej sezoni še narasla.

Ko gledam za nazaj, sem ponosen, kako se je moja kariera obrnila. Up, up, up, potem hladen tuš in počasi nazaj. Drugo leto se selim v  ekipo Jumbo Visma. Verjamem, da bom izpilil vse šibkosti, imel najboljši support v smislu opreme, prehrane, treningov in res komaj čakam, da vidim kam me bo peljalo.

Verjetno do te točke ne bi prišel brez nekaterih ljudi, ki so mi pomagali ravno v najtežjih trenutkih. Takrat, ko nisem več vedel kaj naj sam s sabo. Tem, ki mi niso obrnili hrbta in verjeli vame – veste kdo ste. Seznam je dolg, ampak nekaj vas moram omeniti. Miran Kavaš, s katerim sva začela nazaj trenirati in graditi korak za korakom moje fizične in psihične sposobnosti. Dejan Bajt, ki me je priporočal ekipi Amplatz BMC, da sem sploh imel ekipo za 2014, sicer bi bil brez ekipe. Ekipi CCC, ker so mi ponovno odprli vrata v svet profesionalnega kolesarstva. Ekipi Bahrain Victorious, s katero sem utrdil svoje mesto v World Tour-u. V teh štirih letih sem se veliko naučil. Hvaležen sem za to izkušnjo in vso podporo, ki so mi jo nudili. Vsi prijatelji, s katerimi smo že od malih nog skupaj in me podpirajo že od začetka moje kariere. Družini. Idriji. In Urši. Šla sva skozi nekaj težkih trenutkov, ampak sva oba verjela, videla svetlo luč na koncu tunela, skupaj vztrajala in nama je uspelo.

Sezone je konec, nova se bo kmalu začela. Star bom “že” 33 let, ampak na to ne gledam kot da sem star. Mislim, da če o tem premišluješ, sam sebe postaraš. Dokler bodo noge dobre, glava na mestu, je vse mogoče. Če vztrajaš in verjameš. Grem na novo pot. Tako, za katero verjamem, da bo uspešna in komaj čakam, da se vse začne.

Rad bi se zahvalil vsem, ki ste me spremljali, navijali ob težkih in lepih trenutkih. Potrudil se bom, da bomo skupaj še naprej uživali v kolesarstvu.

Posted on Leave a comment

Video intervju: Vzponi in padci

Lansko leto novembra, v »off« sezoni smo snemali poziv za dobrodelni namen. Po snemanju smo se zelo spontano zapletli v pogovor o Tratnikovi karieri, kamera pa je ostala vključena. Tako je nastal pogovor o vzponih in padcih Janove kariere, v katerem se dotaknemo začetkov njegove kariere, (pre)hitrega prestopa v profesionalno ekipo Quickstep, obdobja, ki je sledilao in v katerem se je moral ponovno sestaviti, skorajšnje zmage na etapi dirke Paris-Nica, zmage na »slovenski« etapi na italijanski pentlji, olimpijskih iger v Tokiu in profesionalnega kolesarstva danes.

Gradiva je še veliko. Sezona je bila razburljiva. Mogoče tudi letos kaj posnamemo 😉 

Video: Danijel Čančarević

Podnapisi: Ines Jarc

Posted on Leave a comment

Kanadski dvojček

Minuli konec tedna se je zaključil kanadski dvojček oz. Veliki nagradi Quebeca in Montreala v Kanadi. Tratnik je tam zadnjič v letošnji sezoni zastopal barve ekipe Team Bahrain Victorious in predvsem na Veliki nagradi Quebeca opozoril nase z atraktivno vožnjo v pobegu. Dirko je zmagal Cosnefroy Benoit (AG2R Citroen Team), na nedeljski preizkušnji v Monteralu pa je slavil Pogačar (UAE Team Emirates).

»Iz dirk v Kanadi se vračam utrujen ampak zadovoljen. Dirka v mestu Quebec mi je bolj odgovarjala po profilu kot dirka v Montrealu. Bolje bi bilo, če bi se osredotočil na zadnje kilometre in finale v Quebecu kot pa da sem poskušal že z zgodnjimi napadi in s tem poskušal narediti težjo dirko. Vseeno mi je dobra pripravljenost vlila dodatne motivacije za nedeljsko dirko po Montrealu. Zavedal sem se, da bo ta mnogo težja, saj je bila daljša in z več višinskimi metri. Žal tam nisem bolj dovolj močan na zadnji klanec, da bi lahko držal prve tekmovalce. Dal sem vse od sebe, ampak je bila tokrat dirka pretežka zame. Vseeno sem zadovoljen. Sedaj me čaka še zadnje potovanje in svetovno prvenstvo v Avstraliji. Pripravljenost je dobra tako da upam, da bom lahko lepo zaključil letošnjo sezono.«

Foto: Sprint Cycling

Posted on Leave a comment

Enodnevne dirke v avgustu

Če ne dirkaš Vuelte, je avgustovski dirkalni program sestavljen iz več enodnevnih dirk. Tako je Jan po nastopu na evropskem prvenstvu tekmoval še v Hamburgu na BEMER Cyclassics in v Plouayu na Bretagne Classic. BEMER Cyclassics je v šprintu glavnine slavil Marco Haller (BORA – Hansgrohe). Janov izkupiček na dirki je krojil hud skupinski padec, ki se mu je na srečo izognil, vendar je vseeno pustil posledice.

“Po evropskem prvenstvu, sem imel že takoj nove dirke, cilje in izzive. Odpotoval sem na dirko po Hamburgu, kjer sem si obetal dober rezultat. Dirka je bila prvi del dokaj mirna, dokler nismo prišli na zaključne kroge. Tam se je hitrost močno zvišala in v pelotonu se je čutilo veliko stresa zaradi ozkih cest in pozicioniranja pred klanci. Prav zaradi tega se je zgodil hud skupinski padec, ki sem se mu na srečo izognil, ampak zaradi tega tudi izgubil stik z vodilnimi. Da sem prišel nazaj v prvo grupo, sem potrošil veliko energije, kar me je stalo tega, da nisem mogel več slediti najboljšim na zadnji klanec. Ampak sem bil bolj srečen, da nisem padel.«

Teden pozneje je z ekipo odpotoval na severo zahod Francije, kjer je ekipa tekmovala na 255 km dolgi enodnevni dirki imenovani Bretagne Classic. Tratnik je dirko popestril z napadi, pobegom in solo vožnjo, ki se je žal zaključila le nekaj kilometrov do cilja. Dirko je v šprintu manjše skupine dobil Wout van Aert (Jumbo-Visma).

»Dirko po Plouayu, sem si prav tako začrtal kot nek cilj drugega dela sezone in ekipa me je tudi postavila za kapetana. Izkoristil sem to priložnost in se odločil za napad 70 km do cilja, kjer je teren postal bolj zahteven. Bilo nas je kar nekaj v pobegu, ampak sem vedel, da nas peloton drži le na 30-40 sekund in moral sem pojačati tempo, saj bi nas drugače ulovili že prej. Nato sem se znašel sam v ospredju, ampak sem videl, da sta mi 2 kolesarja na 200 metrov. Počakal sem ju, da smo potem skupaj sodelovali in bili močnejši. Bolj kot smo se približevali cilju, bolj sem verjel, da lahko zmagam. Na žalost so me kot ulovili 4 km do cilja, ampak sem vseeno poskušal še z enim napadom. Tudi ta se ni izšel in na koncu sem poskušal še s šprintom. Imel sem veliko smolo, saj sem prihajal s hitrostjo od zadaj, že prehiteval kolesarje, ampak ravno pred ciljem, se je celotna skupina premaknila v desno, kar je pomenilo da so me zaprli in uvrstitev med top 10 je splavala po vodi. Ne glede na to sem izjemno vesel s formo, ki sem jo pokazal na Plouayu, saj je res malo zmankalo do zmage. To mi res daje veliko motivacije za naslednje dirke v Kanadi.«

Foto: Sprint Cycling

Posted on Leave a comment

Evropsko prvenstvo

Evropsko prvenstvo v cestnem kolesarstvu je poleg še nekaj drugih športnih dogodkov letos gostil München. Danes je bila na vrsti preizkušnja v vožnji na čas, na razgibani trasi dolgi 24 km. Slovensko reprezentanco sta zastopala Jan Tratnik in Matic Žumer. Tratnik po naporni sezoni ni imel dobrega dneva in je tako končal na 13. mestu z minuto in 41 sekund zaostanka za zmagovalcem Stefanom Bisseggerjem (Švica).

»Za današnji nastop moram priznati, da nisem dosegel tega kar sem si želel. Prvi del sem še nekako odpeljal dobro, druga polovica je bila pa katastrofa. Sem kar razočaran, ampak tako je. Verjetno bi bil še bolj razočaran, če bi doma dirko gledal po televiziji. Poskušal sem po najboljših močeh, ampak enostavno ni šlo. Kljub vsemu sem imel že slabše dneve. Nekako ne najdem tiste prave forme, saj so dnevna nihanja kar velika. Upam, da bo nadaljevanje sezone bolj uspešno.”

Minulo nedeljo je potekala tudi cestna dirka na kateri je slovenska reprezentanca z Luko Mezgecem dosegla 6. mesto. Zmago je v sprintu glavnine po 207 km slavil Fabio Jakobsen (Nizozemska). Tratnik je opravljal vlogo pomočnika v zadnjem delu dirke.

“Današnja dirka se je končala po pričakovanjih – sprint glavnine. Sam sem poskušal z napadom 110 km do cilja, saj si nisem želel umirjene in kontrolirane dirke, ampak so bile ostale reprezentance preveč organizirane in niso pustile presenečanj. Kot ekipa smo zelo dobro sodelovali. Vedeli smo, da moramo Luko pripeljati v ospredje, vendar nismo imeli ekipe za lead out. Tako smo vsi pomagali Luki, da je ostal v ospredju na finalnih krogi. Krogi so bilo zelo tehnični in si privarčeval velike energije, če si ostal v ospredju. Če se primerjamo z druge reprezentancami, so vse imele sestavljen lead out in glede na okoliščine je Luka na koncu iztržil odlično 6. mesto.“

Foto: Sprint Cycling & Christof Stache/AFP & Kolesarska zveza Slovenija & osebni arhiv

Posted on Leave a comment

Tour po Tour-u v številkah

To je bil moj drugi nastop na Tour-u in sedmi nastop na Grand Tour-u. Res, da nisem imel idealnih priprav za nastop na Dirki po Franciji, saj so bile po padcu na Giru vse dirke pod velikim vprašajem, prav tako tudi pripravljenost. Ampak zaradi različnih bolezni in poškodb sotekmovalcev sem dobil mesto v ekipi za Tour. Za to sem izredno hvaležen in ponosen. S svojim nastopom sicer nisem ravno zadovoljen, saj mi ni uspelo biti v zmagovalnem pobegu oz. sem dosegel soliden rezultat le na kronometru. Še vedno iščem odgovore na vprašanja kaj sem naredil narobe. Gre za največjo dirko na svetu in za cilj se priprave začnejo že (vsaj) maja. Jaz sem za nastop na Touru izvedel last minute, poškodba zapestja me je ovirala, da bi lahko prej opravil višinske priprave – ki so, kot zdaj vidim nujne za nastop na Touru, vsaj zame. Prav tako je bilo malo premalo časa za psihološko pripravo na največjo dirko. Pred dirko sem verjel, da lahko gre vse brez problemov, ampak se je iz dneva v dan videlo kako težka je dirka in da ne bo nič lažje. Brez ustrezne priprave na Tour imaš lahko vedno več slabih dni kar potem začne vplivati na motivacijo in fokus. Za ilustracijo in iz lastnega firbca sem zbral nekaj statistik, ki malo opišejo v kakšnih razmerah smo letos kolesarili 🙂

6. etapa: Binche – Longwy: Težka etapa. Pobeg na pobeg. Skakalo se je 1h 45min (oz. 87 km), povprečna hitrost 49 km/h, povprečni watti 279/360 NP (avg.).

12. etapa: Briançon – L’Alpe d’Huez: Noro! Kakšno vzdušje. V zraku švic in alkohol. Vive le Tour 😊

15. etapa: Rodez – Carcassonne: Izjemno vroča etapa. Povprečna temperatura 40°C, maksimalna pa 45°C.

16. etapa: Carcassonne – Foix: Prav tako zelo vroča etapa z dodatkom visoke stopnje vlažnosti (povprečna temperature 37°C, maksimalna pa 41°C. Na fotki stopala po 5-urnem kuhanju v šprintarcah.

18. etapa: Lourdes – Hautacam: 4036 višinskih metrov. Zmagovalec je na cilj prišel po 4h, jaz pa s 35-minutnim zaostankom. V disco groupi sem obračal povprečno 254 wattov/299 NP (avg). Time limit je bil 40 min.

21. etapa: Paris La Defense – Paris (Champs-Elysees): Kofirajd do Elizejskih poljan. Prvo uro in 50 min (oz. 50 km) povprečna hitrost 27,8 km/h.

Najhitrejši sem bil v 9. Etapi: 96 km/h.

Spodaj je še graf maksimalnega srčnega utripa čez vse etape. Kot vidite, so prosti dnevi zelo potrebni in zaželjeni 😊

Foto: Sprint Cycling, Poci’s Pix, osebni arhiv

Posted on Leave a comment

9 down, 12 to go

Za nami je že dobra tretjina Dirke po Franciji, ki je bila do sedaj nadvse razburljiva. Doživeli smo dež na kronometru, strah pred stranskim vetrom, etapo po znamenitih kockah Roubaixa, nekaj zanimivih šprintov in že prve gorske etape, ki kažejo, da bo drugi, alpski teden zelo atraktiven. Trenutno je vodilni v skupnem seštevku Tadej Pogačar (UAE Team Emirates). Najbolje uvrščen iz ekipe Bahrain Victorious je Damiano Caruso na 14. mestu s 3 minutami in 40 sekund zaostanka za vodilnim. Tratnik uspešno opravlja delo pomočnika.

»“Prvi” teden je za nami. Kakor so bile hitre prve etape, je tudi prosti dan prišel kar hitro, ampak zelo dobrodošlo. Z dirkanjem sem zadovoljen, ampak sem večinoma opravljal delo pomočnika. Žal smo izgubili Jacka, ki je bil vpleten v padec. Sam sem s padci imel kar srečo, le v eni izmed etap sem si zvil prst. Razen otekline ni hujšega in lahko normalno kolesarim naprej.

V nekaterih etapah sem poskušal iti v pobeg, ampak je veliko ekip pokazalo interes za etapno zmago in lovljenje ubežnikov, tako da tovrstni pobegi niso bili najbolj uspešni. S pripravljenostjo sem trenutno zadovoljen. Prve etape še nisem bil 100%, ampak se mi zdi, da sem z vsakim dnem boljši. Dan počitka sem si vzel res na easy, naredil lahkoten trening, počival in odmislil dirko. Prihaja brutalen nov teden, ki bo zelo težak, ampak ga komaj čakam. Tudi zaradi vse več slovenskih navijačev, ki jih že srečujemo ob cesti.”

Foto: Chris Auld, osebni arhiv