»Skoki, napadi, pobegi. Verjetno ste večkrat na dirki videli, da se v začetku etape izoblikuje manjša skupina, ki nato drvi proti cilju da bi presenetila glavnino. Večkrat je tako, ampak ne zmeraj. Jaz v tem vidim dva scenarija. Prvi je ta, da so v pobegu ekipe, ki se hočejo samo “dokazati” sponzorjem oziroma biti v pobegu, da bi bili v središču pozornosti, saj to pomeni kar veliko televizijske minutaže. Po navadi so taki pobegi že vnaprej obsojeni na rezultatski neuspeh. Tudi etape so po profilu takšne, da bo na koncu najverjetneje odločal šprint glavnine. V takšen pobeg ni težko priti, ampak si po navadi ne moreš obetati dobrega rezultata. Največkrat so v takšnih pobegih kolesarji manjših ekip, saj je za njih taka medijska prepoznavnost pomembna. To so na primer ekipe, ki so bile povabljene na Grand Tour (ekipe »2. lige« oz. ProContinental). Že na štartu čutimo, da ni tiste živčnosti, ker vsi vemo, da bodo šprinterske ekipe vzele etapo pod kontrolo. Res pa je, da kolesarji ki bežijo v takšnih etapah, porabijo v primerjavi z glavnino veliko več energije. Za glavnino je to lahko nekakšen »rest day«, medtem ko je za ubežno skupino to zelo težak in dolg dan, ki se bo verjetno končal brez vidnejšega rezultata. Vendar to ni pravilo. Se je že zgodilo, da se je glavnina zakalkulirala in je pobeg uspešno prišel do cilja. Vedno obstaja vsaj 1% možnosti za uspeh, zato poskusiš. Ta 1% možnosti se je meni nasmihal na dirki Paris-Nica leta 2020 (5. etapa). Bežal sem več kot 200 km, na koncu ostal sam v ospredju, vendar me je glavnina ujela 50 m do cilja. Ta etapa me še danes malo muči, ampak sem se iz tega veliko naučil. Moraš poskusiti, če ne, ne boš vedel kako bi bilo. Lahko bi rekel, da se je trud poplačal še isto sezono, ko sem na Giru d’Italia dosegel svojo prvo Grand Tour zmago – iz pobega. Pobegi so kot kinder surprise, nikoli ne veš kaj boš dobil.
Jan Tratnik solo v ospredju zadnjih nekaj km na dirki Paris-Nica 2020. 
Trenutek, ko ga je ujel peloton le nekaj 50m do ciljne črte.
Drugi scenarij so etape, ki so »narejene« za pobege in tako imajo ubežne skupine kar veliko možnosti za uspeh. Tudi v tem primeru je vse le kalkuliranje, ali bo pobeg res prišel do cilja ali ne. Lahko se zgodi, da ena ekipa zamudi pobeg in bodo morali vleči na čelu glavnine cel dan, saj nočejo izpustiti priložnosti za etapni uspeh. No, največkrat je v takšnih etapah tako, da se že na štartu ve, da bo vojna za pobeg. Vsak kolesar in vsaka ekipa si želi etapne zmage. Ampak ključno vprašanje je: kako priti v pobeg. Odgovor pa: zelo težko. Skoraj nemogoče je napovedati kdaj bo pobeg šel, na kateri točki dirke, na katero kombinacijo kolesarjev moraš biti pozoren itd. Letos se je na dirkah večkrat zgodilo, da pobeg ni šel več kot 60 km. Kdaj tudi 80 km ali 100 km. To pomeni 100 km dirkanja skok na skok, in vsak napad je izničen. Lahko se zgodi, da je v odspredju že 15 kolesarjev in se glavnina že malo ustavi, ampak ena ekipa zamudi, posameznik te ekipe se poskuša preseliti v ubežno skupino, glavnina mu ne dovoli, kar pomeni da vse pride nazaj skupaj. Ves trud je bil zaman. Vse gre spet na novo.
Če te ekipa zadolži, da pobeg ne sme brez tebe, potem je na tak dan to kar težko izvesti oz. moraš imeti tudi veliko sreče. Če preveč napadaš in skačeš, izgubiš veliko energije in te po domače zakisli. Po navadi ravno v ključnem trenutku. Če si že utrujen in pobeg še ni šel, potem ti tudi v pelotonu ni lahko, saj grupa leti več kot 50 km/h. Odvisno je tudi od profila etape. Če veš, da bo prvih 5 km ravnih in nato klanec, je bolje čakati. Če v prvih 5 km že potrošiš energijo za 3 skoke in je pobeg neuspešen, se hitro zgodi, da boš na klanec plačal in zaostal za glavnino, saj ne moreš slediti, ker si porabil preveč energije prej. V tem primeru si že nekako izločen iz boja za etapno zmago. Sam vidim, da se je mogoče v zadnjem letu ali dveh močno povečala borba za v pobeg. V nekaterih etapah res ne vidiš konca akcije. Vsaka ekipa hoče imeti predstavnika v pobegu, ampak da do tega res pride, se lahko potrebuje vsakič več kot eno uro. Na koncu je tako: če se skače eno uro, to pomeni en skok na minuto/dve, torej je že v prvi uri dirkanja cca 30 skokov. Če bi bil vsakič zraven, potrošiš toliko energije, da tudi če ti nakoncu uspe pobeg, nimaš več pravih nog za finale oz. da bi se potegoval za najvišja mesta.
Pobegi so zame super, uživam ko je akcija. Ko me ekipa določi, da moram oz. poskušam biti v pobegu, sem kar malo živčen, saj ne vem ali mi bo uspelo, ali bom imel dovolj sreče, da bom na pravem mestu ob pravem času. Velikokrat sme udeležen v pobegih – ali se gre za etapni uspeh ali kot pomoč ekipe. Vedno je boljše, če ima ekipa enega predstavnika spredaj, že zaradi tega, da njim ni treba delati v skupini zadaj.
Vse kar sem napisal je zelo na splošno. Dinamiko pobegov je težko opisati na kratko, saj je v enačbi za uspeh toliko dejavnikov in različnih kombinacij, ki jih ne moreš predviditi. Lahko rečem samo to, da ni tako lahko biti v pobegu, saj nikoli ne veš kaj načrtjujejo druge ekipe in hitro lahko potrošiš preveč energije.«
Le nekaj mesecev pozneje: etapna zmaga na Giru d’Italia – iz pobega.
Foto: Bettini Photo, Chris Auld Photography